"Ljubezen je kot vojna, začneš, kadar hočeš, nehaš, kadar moraš." – Španska modrost
So noči, v katerih se sprašuješ, ali bo kdaj imel pogum, da te izbere. Če bo kdaj prišel dan, ko ga boš imela samo zase. Čas, ko te bo ljubil z vsem srcem, brez izgovorov in brez razlogov. Samo on in ti, zaljubljena.
Sprašuješ se, če jo bo kdaj izbrisal iz svojega življenja, zate. Sprašuješ se, ali bo sploh kdaj prišel čas, ko bo s teboj načrtoval prihodnost. Ko ti bo končno povedal, da je samo tvoj. Čas, ko ne bo imel drugih možnosti, ko boš ob njem le ti.
V sebi veš, da se to nikoli ne bo zgodilo. Ne greš se več. Ne zmoreš več. Nočeš več. Žal ti je, kako so stvari odvile, a vajina pot se je končala.
Mogoče ga boli. A to ni pomembno – to si naredila zase. Veš, da si naredila nekaj, za kar se ti bo zahvalil tvoj bodoči jaz. Ne glede na to, kako se trenutno počutiš, si to morala narediti. Dobro veš, da je bilo tako najbolje. Zate. Zanj. Za vaju.
Morala si končati, končati karkoli je že bilo. Karkoli bi že lahko bilo. Ne glede na to, kako bi se stvari spremenile, veš, da ni več poti.
Dobila si brazgotine, morda tudi on. Zacelila si boš svoje rane. Ne glede na to, kako se boš trudila, kako se boš borila, vedno boš takšna kakršna si. Ne spreminjaj se. Nikoli. Dolžna si sama sebi, da odideš in se rešiš pred nadaljnjimi bolečinami.
