Si kdaj pomislil, da ljubezen zate ne obstaja več? Da si preveč preživel, preveč videl, preveč dal?
Z ljubeznijo je tako kot z življenjem: redko pride takrat, ko si pripravljen, in skoraj nikoli takrat, ko jo pričakuješ.
Pride, ko si medtem že postavil drugačne prioritete, ko ti vsakdan postane varen v svoji rutini, ko se ti zdi, da ti ljubezni ne manjka več, ker si se naučil živeti brez nje.
Morda si medtem nekaj izgubil
Morda nekoga. Morda sebe. A si šel naprej. Po svoje. Sam. Zaslužil si si svoj mir, zgradil si red, se okrepil.
In prav ko si končno zlezel izpod vseh tistih plasti razočaranj, prav tam – pride. Brez pompoznosti. Preprosto pride nekdo, ki ne ponuja rešitev, ampak prostor. Prostor, kjer si lahko spet oseba, ne vloga.
Ko te ljubezen znova najde, si starejši. Morda ne po letih, gotovo pa po izkušnjah. Veš, kaj boli. Veš, kje so tvoje meje.
Ko jo / ga srečaš. Foto: Freepik
In veš, da ni vsaka bližina ljubezen
A kljub vsemu se spet nekaj premakne v tebi. Ne takoj. Najprej si nezaupljiv. Previden. Analiziraš. Postavljaš tihe pregrade. A potem pride trenutek, ko samo sediš z nekom in ne razmišljaš več, ali bo trajalo. Samo si. In to je dovolj.
