Vsi jih nosimo. Naše najljubše kavbojke so nepogrešljiv modni zaveznik, pa naj gre za 'skinny', 'mom' ali 'baggy' kroj. Ali ste se kdaj vprašali, čemu služi tisti miniaturni, na videz povsem neuporaben žepek znotraj desnega žepa? Če ste vanj poskušali stlačiti ključe ali šminko, veste, da je to misija nemogoče. Pripravite se na modno lekcijo iz zgodovine, ki bo za vedno spremenila vaš pogled na ta kultni detajl.
Priznajmo si, kavbojke so uniforma modernega časa. Ne glede na to, ali ste na poti v pisarno v elegantnem, temnem ‘denimu’ s popolnim suknjičem ali pa sproščen vikend preživljate v tistih zdelanih, raztrganih hlačah, ki jih vaša mama na skrivaj sovraži, je en detajl vedno prisoten. Govorimo seveda o tistem slavnem petem žepku. Ja, tistem majhnem pravokotniku blaga, v katerega gresta komaj dva prsta, kaj šele kakšen zares uporaben predmet. Smo v enaindvajsetem stoletju, ko imajo celo hladilniki dostop do brezžičnega interneta, moda pa še vedno trmasto vztraja pri drobnem detajlu, v katerega ne moremo varno stlačiti niti brezžičnih slušalk. Pa poglejmo, zakaj se svetovna modna industrija od njega noče in ne zmore posloviti.
Zlata mrzlica in briljantna ideja gospoda Levija
Za pravi odgovor moramo odpotovati nazaj v čas divjega zahoda, natančneje proti koncu 19. stoletja. Pozabite na ovseno mleko v ‘latte macchiatu’ in drage, ročno šivane dizajnerske torbice. Takrat so po Ameriki kraljevali trdoživi iskalci zlata, drzni kavboji in delavci, ki so potrebovali predvsem dvoje: neuničljive hlače in izjemno varno mesto za svojo… žepno uro. Da, prav ste prebrali. Ta mikro žepek sploh ni bil zasnovan za tiste nadležne kovance za parkirnino, ki jih danes vedno obupano iščemo po dnu torbice. Njegovo originalno ime je bilo »watch pocket« oziroma žep za uro.
Preden so ročne ure postale obvezen modni in praktični standard (in še precej preden smo vsako sekundo našega življenja preverjali na pregrešno dragih pametnih telefonih), so pravi moški nosili žepne ure na verižicah. Gospod Levi Strauss in njegov poslovni partner Jacob Davis sta hitro ugotovila, da kavboji in rudarji svoje dragocene ure pogosto nosijo v telovnikih, kjer se te rade poškodujejo, opraskajo ali celo razbijejo med, denimo, napornim fizičnim delom, krotenjem divjih konjev ali pa zgolj med kakšnim burnim večerom v lokalnem baru. Njuna rešitev? Miniaturni, tesno prilegajoči se žep, strateško všit znotraj glavnega sprednjega žepa na trpežnih delavskih hlačah. Ura je bila nenadoma na varnem, steklo je ostalo celo, kavbojci pa so vedno natančno vedeli, kdaj se konča njihov delovni dan.
Foto: Katja Ferenga / aiart
Od žepne ure do… absolutno ničesar?
Skozi desetletja se je moda spreminjala s svetlobno hitrostjo. Žepne ure so počasi, a zanesljivo postale relikvija preteklosti, nadomestile so jih elegantne ročne ure, te pa so se v zadnjem desetletju umaknile pametnim napravam. Zakaj torej tisti peti žep še kar vztraja na naših bokih? Odgovor leži v tisti sladki besedi, ki jo modna industrija preprosto obožuje: dediščina. Ali po domače – nostalgija.
Znamka Levi’s je ta ikonični detajl ponosno ohranila kot poklon svojim zgodovinskim koreninam, domala vse ostale znamke po širnem svetu pa so brez pomisleka sledile temu zgledu, ne da bi se sploh vprašale, ali sodoben potrošnik to v resnici potrebuje. V 20. stoletju, ko so se žepne ure dokončno umaknile v muzejske vitrine in na vintage bolšje sejme, je ta mali žepek doživel pravo krizo identitete. Imenovali so ga žep za vžigalice, žep za vozovnice (ko so bile te še v papirnati obliki in niso prebivale v Apple Walletu), najbolj pa se je prijelo ime žep za kovance (ali »coin pocket«). Uporniški najstniki v osemdesetih in devetdesetih pa so z navdušenjem ugotovili, da je ta mali prostorček ravno pravšnje velikosti za diskretno shranjevanje tistega majhnega kvadratastega paketka, ki ob koncu zmenka zagotavlja varno ljubezen.
