Medtem ko mi v Sloveniji strastno loščimo medenino na Titaniku in se kregamo za ležalnike, so v Silicijevi dolini že zdavnaj presedlali na Enterprise in vklopili warp pogon. Biologija postaja software, staranje je le še "hrošč" v kodi, mi pa medtem zbiramo zamaške in čakamo tri leta na pregled, prepričani, da je vrhunec civilizacije pravilno izpolnjen potni nalog. Preberite, zakaj je večina naših današnjih služb le premetavanje digitalnega papirja pred izumrtjem in zakaj tisto, kar prihaja, ni le nevihta, ampak popolnoma novo podnebje, v katerem boste brez dežnika mokri do kosti. Smo v točki singularnosti napredka - naj razložim.
Če bi vesoljci ta trenutek pristali v Sloveniji in poslušali naše debate, bi verjetno zaključili, da je vrhunec naše civilizacijske dileme vprašanje, kdo je komu ukradel sendvič v parlamentarni menzi. Medtem ko se mi ukvarjamo z trivialnostmi, ki bi jih še v vrtcu rešili s kotičkom za pomirjanje, se svet tam zunaj ne le vrti – svet se je prestavil v peto prestavo in pravkar vklaplja nitro pogon in se premika proti točki singularnosti napredka.
Točka singularnosti napredka
Zdi se, kot da živimo v dveh vzporednih resničnostih. V eni se prepiramo o birokratskih vejicah in čakamo v vrsti za osebnega zdravnika. V drugi realnosti, tisti, ki jo narekujejo tehnološki vizionarji v Teksasu in Silicijevi dolini, pa se pripravlja “supersonični cunami”. Ne gre več za napredek. Gre za singularnost. To je točka, ko graf na tabli ne gre več lepo počasi navzgor, ampak se obrne navpično v nebo, mi pa še vedno strmimo v kredo. Napredek bo hiter, hipen in ne povsod enakomeren.
Konec dobe fikusov v pisarnah
Bodimo brutalno iskreni. Večina tega, kar danes imenujemo “služba”, je v resnici premetavanje digitalnega papirja iz levega kupa na desnega. In ta era se končuje. Vse tisto delo, ki ne vključuje fizičnega preoblikovanja atomov – torej vsa tipkanja, analiziranja in birokratska gimnastika – je na tnalu.
Umetna inteligenca ne prihaja; je že tukaj in si pravkar zavezuje čevlje, da bo pretekla maraton, medtem ko si mi še vedno obuvamo copate. Ne bomo je premagali z večjo pridnostjo. To je tako, kot bi poskušali s konjsko vprego prehiteti raketo. Polovico teh del lahko “silicijevi možgani” opravijo že danes. In namesto da bi se pripravljali na svet, kjer bo človek moral najti nov smisel onkraj “šihta”, mi še vedno vzgajamo otroke za poklice, ki bodo kmalu tako relevantni kot popravljalci pisalnih strojev.
Ekonomija obilja vs. ekonomija drobtinic
Naša nacionalna obsedenost je prerazporejanje pomanjkanja. Kako vzeti tistemu, ki ima malo več, da damo tistemu, ki ima malo manj, in vmes izgubimo polovico. Medtem pa se na globalnem parketu dogaja premik k ekonomiji obilja. Ne govorimo o socialnih transferjih, ampak o svetu, kjer energija in računska moč postaneta edina prava valuta.
