Spomnite se tistega slavnostnega trenutka, ko nam je Apple z vso svojo značilno kalifornijsko vzvišenostjo sporočil, da prihaja nova doba. Siri, naša zvesta, a žal že dolga leta precej zmedena digitalna tajnica, naj bi končno dobila prave možgane. In to ne kakršnihkoli možganov, temveč neposredno injekcijo ChatGPT-ja iz laboratorijev podjetja OpenAI. Zdelo se je, kot da bi v starega zanesljivega, a nekoliko utrujenega mestnega terenca vgradili pogonski sklop iz formule 1. Rezultat na predstavitvenem odru? Čista popolnost. Toda v resničnem svetu se je zgodilo nekaj precej bolj nerodnega: avto je obtičal v garaži, motorja pa v praksi ni vžgal skoraj nihče.
Poroka stoletja, na katero ni prišel nihče
Resnica ima čuden običaj, da na dan privre v najbolj neprijetnih okoliščinah – običajno na sodišču, ko pod prisego spregovorijo odvetniki in ekonomski izvedenci. V odmevnem pravnem sporu med podjetjem OpenAI in Elonom Muskom oziroma njegovo družbo xAI so na plan pricurljali zaupni dokumenti, ki razkrivajo pravo razsežnost Applovega umetnointeligenčnega krča. OpenAI je moral pred sodiščem odkrito priznati nekaj, kar si v Cupertinu verjetno želijo za vedno izbrisati iz vseh svojih strežnikov: integracija orodja ChatGPT v sistem Apple Intelligence in asistentko Siri se je odrezala »dramatično podpovprečno«. In kar je še bolj neprijetno, neuspeh ni bil le začetni porodni krč, temveč je bila integracija po njihovih navedbah »vztrajno podpovprečna«.
Ko je Apple decembra 2024 omogočil povezavo z orodjem ChatGPT, so tehnološki analitiki napovedovali naval brez primere. Več sto milijonov aktivnih naprav po vsem svetu naj bi čez noč postalo neposredna vstopna točka za napredno generativno umetno inteligenco. Zgodilo pa se ni tako rekoč nič. Strokovnjakinja dr. Catherine Tucker je za potrebe sodnega postopka izračunala delež uporabnikov, ki so do modelov dostopali prek Applove platforme. Ugotovitev je bila uničujoča: vpliv na trg in tekmece je bil po navedbah OpenAI »nesporno minimalen« (de minimis). Uporabniki preprosto niso pokazali nobenega resnega zanimanja, da bi Siri prosili za posredovanje pri OpenAI-ju.
Digitalna birokracija in polovičarski začetki
Zakaj je tehnološko partnerstvo dveh velikanov doživelo tako hladen tuš? Glavni razlog se skriva v tistem, kar sodobni uporabniki najbolj preziramo: nepotrebnem trenju v uporabniški izkušnji. Apple je v imenu varnosti in zasebnosti celotno integracijo zapakiral v zapleten labirint potrjevanj. Da bi ChatGPT sploh prišel do besede, se je moral uporabnik prebiti skozi večstopenjski postopek privolitve v nastavitvah, sprejeti vrsto pogojev ter pri vsakem zahtevnejšem vprašanju potrditi, da Siri podatke sploh sme poslati zunanjim strežnikom. To je približno tako priročno, kot če bi vas športni kupe pred vsakim prehitevanjem vprašal, ali ste povsem prepričani, da želite pohoditi plin.
Poleg tega je bil celoten sistem Apple Intelligence ob svojem prvem prihodu precej nedopečen in daleč za tistim, kar so takrat že ponujali tekmeci. Siri je že vrsto let slovela po tem, da zna zanesljivo nastaviti budilko ali odpreti štoparico, pri vsakem bolj kompleksnem ukazu pa vas je hladno napotila na spletni iskalnik. Ko so uporabniki ugotovili, da nova nadgradnja ne prinaša čudežne preobrazbe na vsakem koraku, so nanjo hitro pozabili. Kdor je zares želel uporabljati orodja generativne umetne inteligence, je na svojem iPhonu preprosto odprl samostojno aplikacijo ChatGPT, kjer stvari potekajo tekoče in brez nepotrebnega posrednika.
Ko mora na pomoč priskočiti stari rival Google
Ker je začetno navdušenje nad lastno rešitvijo hitro usahnilo, je vodstvo v Cupertinu ugotovilo, da zgolj z napol delujočim oblačnim mostom ne bodo ubranili svojega ugleda. Začela se je prenova pod okriljem prenovljene znamke Siri AI, kjer je ključno vlogo prevzel Googlov model Gemini. Zgodila se je tipična pragmatična poteza iz sveta visoke tehnologije: ko ugotovite, da vaš prvi zaveznik ne prinaša želenih rezultatov zaradi lastnih sistemskih ovir, hitro poiščete partnerja z večjo podatkovno bazo in zmogljivejšo infrastrukturo.
Grenak priokus zamujene priložnosti
Apple ima v zgodovini tehnologije prav posebno vlogo: skoraj nikoli niso prvi, ki ponudijo novo funkcionalnost, a ko končno vstopijo v areno, običajno definirajo celotno kategorijo in pometejo s konkurenco. Pri generativni umetni inteligenci pa so tokrat prišli občutno prepozno in ponudili izdelek, ki je bolj spominjal na polizdelan prototip kot na dovršeno Applovo čarovnijo. Pametni telefoni družine iPhone 16, za katere je treba odšteti od približno 950 evrov dalje, so se prodajali na krilih obljub o umetni inteligenci, ki je v praksi skoraj nihče ni zares uporabljal. Sodno priznanje OpenAI, da je bila integracija klavrna, je le uradni žig na dejstvo, ki smo ga tehnološki zanesenjaki opazili že ob prvih preizkusih. Umetna inteligenca mora delovati hipno, intuitivno in brez odvečnega klikanja po sistemskih menijih; v trenutku, ko od uporabnika zahtevate izpolnjevanje digitalnih obrazcev za en preprost odgovor, je napredka konec. Nova preobleka Siri AI sicer obeta boljše čase, a grenak priokus zgrešene priložnosti ostaja.
