Spomini so kot iskre, ki pod pepelom tlijo, a ko jih razgrneš, vedno znova zaživijo, je nekoč dejal Goethe. Brez spomina bi bila tudi sposobnost učenja brez pomena, saj si tistega, kar se naučimo, ne bi mogli zapomniti. In če misliš, da se spomini v naših možganih skladiščijo kot podatki v delovnem spominu ali na trdem disku, se motiš, kajti medtem ko računalnik informacije hrani na točno določenih mestih, možgani delčke spomina na isto stvar shranijo na različnih koncih. In ko spomin prikličemo, živčni impulzi iz posameznih delov možganov te delčke spominov sestavijo v smiselno celoto. Toda zakaj nekatere spomine (o)hranimo, druge pa posrka ''črna luknja''?