Damir Raković se svou nezávislou módní přehlídkou bude koncem tohoto měsíce hostem Záhřebského týdne módy, který je speciální výzvou pro každého návrháře. Cesta sem nebyla pro vystudovanou kostýmní výtvarnici, koncepční a kreativní manažerku Atelje Ponorelli a konceptuální módní návrhářku jednoduchá. Trny, které jsou na této cestě...
Damir Raković bo s svojo samostojno modno revijo konec tega meseca gostoval na Zagrebškem tednu mode, kar je poseben izziv za vsakega oblikovalca. Pot do sem pa za diplomiranega kostumografa, idejnega in kreativnega vodjo Ateljeja Ponorelli ter konceptualnega modnega oblikovalca ni bila enostavna. Trnje, ki ga je na tej poti srečal, je umetniško vpletel v nastajajočo kolekcijo in s tem na poseben način dodal piko na i svoji zgodbi.
V nasprotju z večino oblikovalcev, ki študirajo na NTF, si ravnokar diplomiral na šoli Profokus v Zagrebu. Kaj je prepričalo slovenskega oblikovalca, da študira čez mejo?
Začelo se je že s srednjo šolo. Starši niso razumeli, kaj želim početi, tega niso odobravali, in zato sem se na srednjo oblikovno šolo vpisal brez njihovega vedenja. Mislili so, da obiskujem zobozdravstveno šolo, vse dokler ni prispela prva pošta z oblikovne šole. Tako sem se tudi na šolo v Zagrebu vpisal sam. Pošteno sem se namučil tudi s šolnino, saj starši niso želeli ničesar prispevati. Poleg tega pri nas ne moreš študirati kostumografije, treba je na Dunaj ali v Zagreb, in ker je slednji bližji in ima dober program, sem se vpisal tja.
Svojo kolekcijo za jesen in zimo boš s samostojno modno revijo predstavil na tednu mode v Zagrebu, ki se bo odvijal od 19. do 21. maja. Kako mladi slovenski oblikovalec pride do tako velike priložnosti?
Po dolgih letih truda, dela zastonj in za vsakogar. Profokus dobro sodeluje z dogodki, ki jih na Hrvaškem ni malo, in prvo priložnost sem dobil že pred štirimi leti. V šoli so prepoznali moj talent, zvedel sem celo, da sem njihov najboljši učenec, zato so veliko naredili zame, sploh ravnateljica šole Branka Vučetić Atletić. Vse ostalo pa je samoiniciativa. Vse moraš pripraviti sam, nihče ti kar tako ne ponudil priložnosti. Sam se tudi organiziraš, pripraviš ves material, in če si jim všeč, si noter, če ne, ne.
Si eden tistih oblikovalcev, ki navdiha ne črpa iz običajnih tem, kot so 50. leta ali mornarska tema, temveč ustvarjaš konceptualno. Kaj je zgodba tokratne kolekcije?
Glavna tema je trnjeva pot, glavni navdih pa vsakršno življenje, kjer se pojavijo težave. Vsaka zgodba je različna, toda težave so podobni. Fokus je v moji zgodbi, v mojih težavah, ki sem jih našpičil v trnje. Kolekcija je sestavljena iz več slik, ki spreminjajo obliko simbola. Ta se pojavi v najmanj pričakovanih formah na telesu, tako kot presenetijo tudi težave. Iz trnja se prelevi v geometrične oblike, sledi pa katarza in razsvetljenje. V tem konceptu se lahko najde vsak. Kolekcija ni namenjena določeni klienteli, ampak preprosto ljudem.
Za kolekcijo si s fotografinjo Ano Gregorič posnel tudi serijo modnih fotografij. Kako si uspel ujeti svojo vizijo na fotografski papir?
Pri modni fotografiji je najbolj pomembno, da so sodelujoči med seboj sinhroni. Med modno in običajno fotografijo je namreč izjemno tanka linija. Sodelujoči morajo imeti artistično noto, to ni vizija le enega človeka, ampak celotnega tima. Vsi členi so enako pomembni. Posebej sem ponosen na vizažistko Sandro Pranjič, ki je ustvarila dih jemajočo podobo. Vedno pustim, da vsak opravi svoje delo. Seveda dam napotke, nato pa pustim, da projekt splava. Če ima vsak sodelujoči v sebi to, kar iščem, zadeva uspe, če ne, je polom.
Kot kostumograf si sodeloval z broadwayskim gledališčem, Miniteatrom, s Škucom in z drugimi. Koliko oblikovalske svobode ti pustijo taki projekti?
Popolno. Držiš se teme in predstave, oblike ti narekujejo kostum in sami igralci. Pomembno je, kdo kostum nosi, koliko je igralcev, upoštevati je treba gibanje, zajeti temo. Da je kostum dober, moraš biti malo sociologa in psihologa, v enem stavku moraš prepoznati celoten lik. Znotraj tega pa je popolna svoboda.
Za modno revijo v okviru Zagrebškega Velesejma si ustvaril nenavadno kreacijo v obliki torte presenečenja. Kdaj modno oblikovanje preide v kostumografijo?
Zelo malokrat, razen če je tema stara manj kot sto let, kostum pa vedno lahko vključiš v modno oblikovanje. Zgodovinskih dejstev namreč ne moreš spreminjati, kostum je kostum in ta se je menjal zelo počasi, na 50 ali celo sto let. Po revoluciji pa se je moda začela hitro menjati, na deset let, in je vse drugače. Če greš v rekonstrukcijo, torej v kostum, ne moreš vključiti trendi stvari, če pa je nasprotno, je to poseben izziv, saj se od mode pričakuje, da je estetska in funkcionalna. Kostum pa ni funkcionalen.
Si idejni in kreativni vodja Ateljeja Ponorelli, ki pa je bolj kot modnemu butiku podoben umetniški galeriji. Gre torej bolj za umetnost kot modne trende?
Vsekakor. V Ateljeju smo usmerjeni v preprečevanje trendov, stremimo k temu, da bi bila obleka večna in ne le za eno sezono. Vedno želim združiti umetnost z modnim ali kakim drugim svetom, to je moje poslanstvo. Vse več ljudi hrepeni po tem, počasi se izključuje masovna kitajska proizvodnja, hrepenimo po individualizaciji. Že na otvoritvi Ateljeja smo želeli opomniti ljudi, da izkoriščanje delovne sile nikamor ne pelje. Prišli smo do vrhunca, kjer se mora zgoditi preobrat. V začetku sem imel iluzijo o modnem svetu, da je to umetnost. Ni umetnost, moda je biznis. Jaz pa še kar vztrajam in dodajam umetniško vrednost uporabnim oblačilom in dodatkom.
