"Ni pomembno kaj rečeš, pač pa kaj ljudje slišijo." - Frank Luntz
Ženske se pogosto znajdejo v pasti dobrih namenov in močnih čustev. Odločijo se, da bodo rešile nesrečnega moškega, mračnega in pozabljenega v neki fazi travmatičnega otroštva, ki očitno “potrebuje” njihovo pomoč. Prevečkrat si njegovo bolečino razlagajo kot krik na pomoč in v njih se v trenutku prebudi težnja, da mu morajo pomagati. Tako se vržejo v urejanje življenja kljubovalnega moškega, ki v svoji norosti preživi le zahvaljujoč temu kljubovanju.
In ko ga napadejo, ga osupnejo s svojimi plemenitimi nameni, skrbnostjo, nežnostjo, vztrajnostjo in natančnimi navodili, kaj in kako naj živi in dela, da bo boljši (seveda boljši za njih).
In kaj naredi moški? Usmeri svojo kljubovalnost in odpor proti njim. Zakaj? Ker ga popravljajo. To pomeni, da ni dober za njih takšen, kakršen je. Ženski bi moralo biti že na začetku jasno, da če se moški ne počuti dobro, če je zadržan, zmeden, ranjen, in tudi če vpije s celim svojim bitjem, da naj ga nekdo spravil v red, to še ne pomeni, da je ta intervencija sprejemljiva.
Vam je že kakšen moški rekel: “Tvoj sem, storil bom vse, kar želiš, reši me?” Ste že kdaj rekli nekomu (preden ste mu priskočili na pomoč): “Vidim, da si zlomljen, izgubljen, ranjen, naj ti pomagam, ker vem, da ti lahko in vem, kako to storiti”?
Ne? In zakaj ne? Ker ljudje take reči govorijo večinoma le takrat, ko je to zapisano v scenariju. A življenje ni film.
Opazujte, kako neposredne, boleče so besede, ko kažejo svoje ostre kremplje. Nevarne so, kakor žgoče opoldansko sonce in hladne, kakor srhljiva mračna tema. Če bi tisti trenutek spregovorila tema, bi vam povedala neposredno in zbadajočo resnico: “Ne bom vam dovolil, da mi pomagate in razžrlo vam bom srce, če se boste še naprej trudili. Ker moja naloga je, da se nahranim z bolečino. Trpite z menoj ali izginite in me ne motite.”
Če bi govorili resnico o tem, kako se počutimo, bi bilo na ravni medsebojne izmenjave informacij zelo koristno. Ko vam nekdo reče: “Pusti me na miru!”, v teh besedah ne iščite skritih sporočil, ampak preprosto odidite. Morate spoštovati, kar vam je odkrito rečeno, ker mora vsak nositi svoj del odgovornosti. Vprašali ste, dobili ste odgovor, zdaj odidite ali pa boste postali žrtev lastne reševalne akcije.
Potrebujete pogum, da rečete: “Vsak ima pravico do izbire in vsi so dolžni spoštovati izbire drugih, gre za delitev odgovornosti. Osvobojen sem napora, da bi poskušal pomagati drugim, ker moja pomoč ni zaželena, in ker je moja ponudba odklonjena, odhajam. “
