Longyearbyen může být skutečně tajemným městem, ale nezklameme vás: není to staré starověké tajemství, které jim dává „nesmrtelnost“.
Ne, ljudem je tukaj z zakonom prepovedano, da umrejo – in vse to zaradi mrzlega vremena. Longyearbyen se nahaja na norveškem otočju Svalbard, nekje na polovici med celinsko Norveško in severnim polom. Mestece naj bi bilo ena izmed najsevernejših svetovnih naselbin, ki sončnih žarkov ne vidi več mesecev v letu.
Ko so pred več leti lokalni prebivalci ugotovili, da se trupla na pokopališču ne razkrajajo, je 1950 vstopil v veljavo zakon, ki prepoveduje umiranje v tem mestu. In to ni bilo pretiravanje: ko so znanstveniki izkopali trupla ljudi, ki so leta 1918 umrli za pandemijo gripe, jim je 80 let pozneje še vedno uspelo odkriti živ virus.
Prebivalci, ki torej celo življenje živijo na tem otoku, tukaj ne morejo biti pokopani. Čeprav obstaja tudi možnost upepelitve, je večina na smrt bolnih prepeljana na celinsko Norveško, kjer preživijo preostanek svojih dni.
Jan Christian Meyer z norveške Univerze za znanost in tehnologijo je povedal: “Če ste tik pred smrtjo, bomo storili vse, da vas pripeljemo na kopno.”
Na tem otoku pa prav tako ni veliko rojstev. Čeprav imajo manjšo bolnišnico, se bodoče mamice spodbuja, da odletijo na celinsko Norveško in tam rodijo.
Sicer pa tudi v Velká Británie obstaja kraj, kjer po zakonu ne smete umreti – parlament.
