Vse se zgodi z razlogom.
Moralo se je tako zgoditi. Nisem vedela, da je bil to najin zadnji pogovor. Zdaj vem, da nisem potrebovala več tvojih besed. Videla sem te takšnega, kakršen si v resnici, in na nek način sem bila vesela, da sem te končno spoznala.
Bil si dober moški, mislim, da me nisi hotel prizadeti. Ni bila tvoja krivda, da sem bila že ranjena, ko sva se spoznala. V meni si prebudil pozabljeno strast. In zaradi nje sem bila zmedena.
Preden si izginil, sem mislila, da si izgubljen delček mojega srca. Del moje duše. Nekdo, ki je takšen, kakršna sem. Moje misli so predpostavljale neresnično resničnost. Upanje po tebi, je v srcu risalo brazgotine, hrepenenje in bolečino. Si morda tudi ti občutil takšno razdvojenost?
Ozrem se v preteklost. V besede, ki si jih napisal. Vse zgodbe, ki si jih povedal in obljube, ki si jih dal. Spomnim se vsake tvoje besede. Molka. Sedaj vidim vse to drugače. Iz drugačne perspektive.
Nisi me prosil, naj vstopim v tvoje življenje in morda ne bi smela potrkati na tvoja priprta vrata. Mislila sem, da ti lahko pomagam s poslušanjem in s tem, da sem tam, zate. Naredila bi vse, samo da bi te spravila v smeh. Povej mi, ali sem te vsaj malce nasmejala?
Verjela sem v vsako besedo, ki si jo izrekel. Odpustila sem ti vse, kar si mi nevede storili, besede, dejanja, ki so mi ranile srce. Košček za koščkom. Odpustila bi ti. Odpustila bi ti, če bi se javil. Pa se nisi.
Mislim, da mi nikoli nisi lagal, ampak si preprosto prenehal komunicirati. Na tisoče vprašanj in čakanje na tvoj odziv so me spravljali v čudno stanje. Močno sem trudila prepričati samo sebe, da sem v redu.
Bila sem na nek način dobro, ker sem hotela biti kakor ti. Hotela sem biti s teboj, tudi ko nisi bil več z menoj. V sporočilih sem bila del tebe. Bila sem, kakor ti – neumna.
Razmišljala sem, zakaj mi ne odpustiš. Želela sem se pogovoriti. Končno sem imela tista prava vprašanja. Ampak tebe ni bilo. Nisi se mi javil. Hvala, ker si potrdili moje misli.
Zbudil si me iz moje zablode. Moj vid je bil nenadoma kristalno jasen in začela sem videti stvari takšne, kot so. Življenje se mi je odvilo nazaj. Sedaj sem te videla in poslušala tvoje besede, takšne, kakršne so bile v resnici in ne tiste besede, ki sem jih želela slišati. Nisi bil isti človek, ki mi je risal gradove v sanjah in tudi ne tisti, ki sem ga imela v mislih.
Bil si resnična oseba in končno sem to razumela. Imel si življenje, ki ga nisem poznala in tudi ti nisi poznal mojega.
Vem, da ti je bilo mar zame, vendar ne na takšen način, kot sem upala, da ti je. Ni tvoja krivda. Niti ni moja. Spustila sem te preblizu svojega srca. In nisem opazila, da me sploh nisi potreboval. Imel si druge ženske. Vedela sem, a sem verjela v neko iluzijo naivne ljubezni.
Verjetno sploh nisi opazili, da sem izginila. Ni pomembno. Pozabiva na te besede. Nič mi nisi dolžan, nič, niti zaključka.
Ostal mi je občutek miru, ki ga človek občuti s sprejemanjem resničnosti, takšne kakršna je. To je darilo, ki si mi ga dal. Hvala ti.
Spoznala sem, da nihče ni popoln, da še vedno lahko padem. Se zaljubim. Plešem do lune in nazaj in sanjam na oblakih. Srečna sem, tudi zaradi tebe. Hvala ti.
