V popovém průmyslu je většina hitů omezena na typické tři až čtyři minuty. Svědčí o tom legendární hity a tři nejlepší hity současnosti. Proč tomu tak je, níže.
V industriji popularne glasbe je večina hitov omejena na tipičnih tri do štiri minute. O tem pričajo tudi najboljši trije hiti tega trenutka, ki jih najdemo na Billboardovi lestvici najboljših 100. “Blank Space “ (Taylor Swift), “Shake It Off” (Taylor Swift) in “All About that Bass” (Meghan Trainor) ne presegajo štirih minut dolžine. O tem zanimivem fenomenu pa v komadu “The Enertainer” prepeva tudi Billy Joel. Pesem govori o tem, kako glasbena industrija vpliva na glasbenike pri ustvarjanju glasbe in jih predvsem omejuje glede dolžine pesmi, ki mora biti zaradi zagotavljanja uspeha “ravno pravšnja”. Zakaj je tri magična številka galsbenega sveta in ali se bo ta številka spremenila z razvojem glasbene industrije pa v nadaljevanju.
V kolikor ste mislili, da je dolžina pesmi omejena zaradi poslušalčeve zmožnosti ohranjanja pozornosti, to ni edini razlog za striktnost časovnega uokvirjanja. Tri do štiri minute je namreč dolžina, ki ima veliko opraviti tudi s historičnimi tehnološkimi omejitvami. Na začetku 1900-ih je bil najbolj običajen način snemanja glasbe na 10-inčne plošče, kar pomeni, da ena stran plošče ni mogla shraniti oziroma predvajati več kot tri do pet glasbenih minut. Šlo je torej za artistično omejitev zaradi tehnoloških zmožnosti, ki so bile takrat na voljo. V tistih časih na radijskih postajah enostavno niso vrteli pesmi daljših od treh minut in petnajst sekund. Edina izjema je bil jazz, pri katerem so legendam žanra včasih pogledali skozi prste. V POP svetu pa so bile izjeme izjemno redke, ena izmed njih je bil hit The Righteous Brothers leta 1964 – “You’ve Lost That Lovin’ Feelin'”.
Eni izmed redkih, ki jim ni bilo mar za omejitve, so bili tudi folk glasbeniki svobodnjaških 60-ih. Ko je bil Bob Dylan že izjemno uspešen, je po skoku v električne vode na album “Highway 61 Revisited” vključil tudi 6:34 minut dolg “Like A Rolling Stone”. Nadrejeni nad njegovo idejo niso bili navdušeni in “absurdno” dolg komad izbrisali z albuma. Šele ko je po “skrivnih poteh” komad odkril popularen DJ z Manhattna, si je legendarna pesem s hitrostjo ognja vtrla pot do mnogih fenov, na drugo mesto Billboardove lestvice in se trdno zapisala v zgodovino popularne glasbe.
Kar je nekoč veljalo kot pravilo, se je kasneje trdno “prijelo”, saj komadi še dandanes redko odstopajo od okvirjev treh minut. Po Dylanovemu uspehu se tudi nekatere druge glasbene skupine niso več obremenjevale z rigoroznimi pravili – Led Zeppelinov “Stairway to Heaven” je na primer dolg kar 8:02 minute – a vseeno je večina pesmi ostala pri vkalupljenih treh minutah. Stvar se vendarle zaključi pri poslušalčevemu razponu pozornosti. Kupci albumov namreč po mnenju poznavalcev niso pripravljeni poslušati komadov daljših od tistih, ki jih slišijo na radiu. Glavni kupci današnje glasbe so predvsem mladostniki, ki po treh minutah želijo slišati naslednji komad in tako dalje. Kot da bi imeli to vdelano v svoj DNK. Seveda še vedno obstajajo izjeme, danes predvsem v svetu hip-hopa (hit trenutne zvezde Drake-a, ki ga je posnel z ILOVEMAKONNEN – “Tuesday” – traja več kot pet minut). Vendarle pa začuda tudi v svetu, ki ne pozna tehnoloških omejitev, pop glasba ostaja pri magičnih treh minutah.
