Aljaž Osetič on Velenjen lukion 4. vuoden opiskelija. Ja kuten jokaisen lukiolaisen, hänenkin on ensin suoritettava ylioppilastutkinto ja vasta sitten opiskelu. Mutta Aljaž ei ollut tyytyväinen mihinkään, hän ilmoittautui yksinoikeuteen yrittäjäyliopistoon Watsonissa, Yhdysvalloissa, jossa Nobel-palkitut opettavat vain viisitoista opiskelijaa vuodessa. Hän läpäisi pääsykokeen, joten tänä vuonna elokuun lopussa hän on uusien haasteiden edessä. Jo aikaisemmin hän saa päätökseen projektinsa Trjajalnik-tiimin kanssa, jossa kehitettiin tuote, joka lyhentää palomiesten reaktioaikaa väliintulon aikana (merkki siitä, että vapaaehtoinen palomies asettaa magneetilla ajoneuvonsa katolle hätätilanteessa ajaessaan ). Mitä tulevaisuuden alma mater tuo ja mitä projekti merkitsee palomiehille, alla.
1. Si eden izmed mladih podjetnikov, ki sodelujejo pri Ustvarjalniku, in del ekipe, ki je razvila izdelek za skrajševanje reakcijskega časa gasilcev na intervenciji. Zaupaj nam kaj več o tem projektu.
V Velenju nas je več obiskovalo Matijev (op. a. Matija Goljar) podjetniški krožek. Najprej smo se tam ogromno naučili, potem pa je bil čas, da preidemo na uresničevanje naših idej. Ugotovili smo, da delujemo na podobnih področjih, pa čeprav v različnih krajih v okolici Velenja. Zanimalo nas je na primer gasilstvo, podjetništvo nasploh in šport. Potem pa se nam je enkrat po res dolgem pogovoru z Matijo posvetilo in takoj smo vedeli, da želimo nekaj narediti prav za gasilce. Ugotovili smo, da je največji problem reakcijski čas in to, kaj se nam gasilcem takrat dogaja. Prišli smo do spoznanja, da moramo narediti izdelek v tej smeri in tako je nastal znak, ki si ga prostovoljni gasilec z magnetom postavi na streho svojega vozila ob nujni vožnji. Vsekakor pa je razvoj izdelka stekel tako hitro, ker smo vsi poznali področje gasilstva in njegove probleme.
2. Na kateri stopnji je izdelek – bo kmalu na voljo za uporabo v dejanskem okolju? Kakšne načrte imate zanj? Ga nameravate tržiti v Sloveniji ali tujini?
z izdelkom nam gre odlično. Super je, ker imamo člana ekipe, ki ni bil tako strasten gasilec, je pa čisti multipraktik in se res spozna na tehnične zadeve. Veliko birokracije smo že uredili, čaka nas še čisto malo dela in lahko ga bomo dali na police. Imamo dva kanala, prek katerih ga bomo prodajali. Prek ProZirja, ki nas je podprl tudi finančno, in spletne strani Gasilec112, ki nam bo pomagal prek elektronske pošte in družbenega omrežja Facebook.
3. Se je med razvojem izdelka zgodila kakšna zanimiva anekdota?
Najbolj zanimiva anekdota je celoten proces, torej od ideje do končnega izdelka. Vsa ta dogovarjanja, sestanki, pomoč pravih ljudi ob pravem času, ki so nas na primer seznanili s spletno stranjo Alibaba in s tem, da lahko le z enim poslanim elektronskim sporočilom dosežeš želeno. Tega nas v šoli nihče ne nauči, vsega se naučiš skozi izkušnjo – in hvala bogu so nam to na Ustvarjalniku povedali in omogočili.
LUE LISÄÄ: Haastattelu: Sandi Murovec, hiihtoguru
Okolica je bila tako srečna kot presenečena in zmedena. Vsi so bili veseli, da se ukvarjam s tem in da delam nekaj, kar je drugače, da sem naredil nekaj, kar drugi niso. Nihče pa ni resnično razumel, kaj to pomeni in kaj sploh počnem. Dobil sem občutek, da smo še vedno v socializmu, kjer je vse od države in ne moreš sam narediti ničesar.
5. Sprejeli so te na študij na univerzo Watson v ZDA, za kar si prejel tudi štipendijo. Kakšen je program tvojega študija? Zakaj si se odločil za študij v tujini in zakaj prav za to univerzo?
Univerzo mi je predstavil Matija osebno. Ko je bilo konec krožka in so drugi odšli, sem vedno ostal in se pogovarjal z Matijo. Vedel sem, da mi slovenski faks ne bo prinesel želenega, zato se mi je zdela ta alternativa odlična. Pomagalo je tudi to, da sta dva dijaka Ustvarjalnika že obiskovala to univerzo (Jernej Pangeršič in Anja Krašovec).
Univerze še ne poznam toliko, več bi lahko povedal po izobraževanju tam, vsekakor pa sem se takoj povezal z njihovo miselnostjo – kar te bodo naučili, moraš uporabiti za dobro drugih. Všeč mi je bilo tudi to, da se zavedajo, da je šolski sistem v ZDA podobno slab kot v Sloveniji in da si želijo to spremeniti. Seveda me je privlačila tudi tema podjetništva in pa faks, ki ti omogoča, da učni načrt prilagodiš svojim interesom in hobijem.
6. Verjetno je bil izbirni postopek za sprejem na univerzo, kjer letno sprejmejo le 15 študentov, precej težak. Nam lahko opišeš potek izbirnega postopka? Kako si se pripravljal in kaj je bil zate najtrši oreh?
Prijava je zelo težka, univerza prejme enormno število prijav, vprašanja so kompleksna, skoraj esejskega tipa. Ampak na nobeni točki me niso vprašali za ocene. Pomembno jim je bilo samo to, kaj obstransko počnem jaz in zakaj to počnem.
Pri vsaki prijavi pomaga tudi priporočilo. Imel sem srečo, da sem imel kar dve. Prvo od Matije, saj sem v tem času začel tudi delati na Ustvarjalnikovih družbenih omrežjih, in pa priporočilo od Georgea Derise, ki sem ga imel priložnost spoznati poleti in je v meni videl potencial. Pred nekaj leti je bil tudi sam profesor na tej univerzi.
Po oddani prijavi je prišel klic po Skypu, zanimalo jih je veliko stvari, predvsem o mojem mišljenju in splošnem razmišljanju. Ni bilo surovega navajanja podatkov, ampak prej pogovor s ‘psihologom’, ki je hkrati tudi direktor Appla.
7. Kaj pričakuješ od prihodnosti? Se imaš namen vrniti v Slovenijo?
V Slovenijo se vsekakor nameravam vrniti. Cilj je, da čez lužo pridobim čim več znanj, izkušenj, mogoče celo investicijo, potem pa se vrnem in tukaj poskrbim za dober rezultat.
