Primož Oberžan tulee Laškosta, mutta hänestä on tullut sitkeä Šiškar Ljubljanasta. 37-vuotias on tutkinut ääni- ja rytmilakeja kahden vuosikymmenen ajan hieman epätavallisemmalla tavalla. Hän kokeili käsiään hard core -musiikissa ja aina industrialiin asti. Hän perusti ryhmän The Stroj, jonka johtaja on jo...
Primož Oberžan prihaja iz Laškega, a je postal zagrizen Šiškar iz Ljubljane. Sedemintridesetletnik raziskuje zvok in ritmične zakonitosti že dve desetletji na malo bolj nekonvencionalen način. Preizkusil se je v hard core glasbi in vse tja do industriala. Ustanovil je skupino The Stroj, katere vodja je že dolga leta. Želel je ustvariti sinergijo fizične bobnarske moči in srca. Glasbo ustvarja iz zvokov, v katerih marsikdo vidi hrup, medtem ko on vidi lepoto ritma v vsej njeni prvinskosti.
Kako bi laiku razložil, kaj je industrial glasba?
Industrial je ustaljen pojem za avantgardno oziroma alternativno glasbo, ki se je pojavila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Tovrstni žanr se je naslanjal na izročilo punka in njegov destruktiven element, po drugi strani se je spogledoval s tem, da se v inštrumentarij vključijo zvoki iz urbanega in industrijskega okolja. Velik del inspiracije se je pri industrialu črpal iz futurizma, ki se je pojavil v začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja. Takrat so nastali prvotni koncepti za tovrstno glasbo, vendar tehnološko še ni bil dovolj zrel čas, da bi se ta glasba razvila v polnem razmahu. Svoj vrhunec je industrial glasba dosegla šele od petdeset do šestdeset let po svojem idejnem nastanku.
Za marsikoga je tvoje glasbeno ustvarjanje hrup. Kaj imaš za povedati takšnim ljudem?
S tem se delno strinjam. Na svoje ustvarjanje gledam kot na poetično artikulacijo hrupa. Osnova, iz katere vedno izhajam, so neglasbeni zvoki. Večina ljudi je dandanes skoncentrirana v urbanih središčih, kjer nas vsak dan obdaja hrup. Sam živim tik ob Celovški cesti, ki je velik generator mestnega hrupa. Hrup je tako postal naravno zvočno stanje sveta. Moja glasba je ustvarjalna reakcija na hrup. Tišina je danes bolj izjema in postaja prav posebno doživetje. Menim, da kdor se ne bo naučil plesati na hrup, bo od hrupa znorel.
Kako nastaja glasba iz hrupa?
Zelo različno, a vedno po istem načelu: Ne vem, kaj iščem, a vem, da bom to našel! Zaupam svojemu občutku in sem vedno pozoren na vse okoli sebe, tako z očmi kot z ušesi. Včasih izhajam iz nenavadnega objekta, ki ga vidim in razvijem v inštument. Nato se ga naučim uporabljati in razvijem neke glasbene fraze, ki jih ta inštrument lahko sproducira. Le-te nato uporabim pri svojem ustvarjanju. Zvok novega inštrumenta poskušam smiselno in ritmično umestiti v neko glasbeno zgodbo, ki jo želim povedati. Včasih me spodbudi kakšen terenski posnetek (dežne kaplje, ki padajo na žleb, zapiranje kante za smeti, …), ki ga zvočno obdelam. Le-ta postane ”beseda” moje glasbene govorice. Tako sestavljam stavke in povedi, ki se posledično transformirajo v glasbo, ki vsakega nagovarja na njemu lasten način.
Za nekoga smet, za drugega neprecenljiv inštrument. Katero glasbilo te je najbolj presenetilo in zakaj?
Najbolj navdušuje tisto glasbilo, ki ga izdelaš nazadnje. Na začetku so to bila tolkala, ki smo jih izdelali večinoma iz odpadnih materialov z namenom, da ljudje v njih prepoznajo njihov prvotni namen. Tako nismo odstranjevali opozorilnih nalepk s sodov itd. Sedaj sem naredil korak naprej. Spremenil sem estetiko inštrumentov. Ne gre več toliko za reciklažo, saj k stvari pristopam bolj konstrukcijsko, skorajda kiparsko. Inštrumentom dajem videz, ki je v skladu z njihovim namenom, še vedno pa je več kot očitno, da so sestavljeni iz neglasbenih materialov. Moja zadnja stvaritev je efektor. To je zvočna deska oziroma sound board. Na leseno desko, opremljeno s pickupi oziroma senzorji, ki lovijo zvok, sem pritrdil celo vrsto predmetov, ki počasi izginjajo iz našega vsakdanjega življenja, a so bili zelo pomembni v dvajsetem stoletju, del takratne kulture vsakdana. Tako so na njej analogni telefon, pisalni stroj, del predilnega stroja, vzmeti itd. Zvoki teh predmetov so nam znani, a jih ne povezujemo s predmetom na prvi posluh. Pisalni stroj je lahko odličen ritmični inšturment, medtem ko telefon lahko uporabljam kot melodični inštrument itd. Efektor zadnje čase pogosto uporabljam, saj je zelo kompatibilen s preostalimi ritmičnimi strukturami in zvoki, s katerimi delam. V našo glasbo, ki je zelo glasna in močna, sem želel vključiti zvoke, ki so po svoji naravi dokaj tihi v primerjavi z udarjanjem po sodih. Če tišje zvoke suvereno postavimo ob bok glasnejšemu ritmu, lahko s tem glasbi dodajamo neko novo dimenzijo.
Organiziraš glasbene delavnice tako za starejše kot za mlajše. Kako se ljudje odzivajo na tovrstno glasbeno izobraževanje?
Odzivi so zelo različni, a vedno pozitivni. Kar želim naučiti udeležence svojih delavnic je, da po svetu hodijo z odprtimi ušesi. Menim, da je to prvi pogoj za razumevanje in užitek v glasbi. Zavedati se namreč moramo tega, kar slišimo. S tem ne želim diktirati ljudem, kaj morajo slišati, želim jih zgolj opozoriti na vse zvokovne možnosti, ki so okoli nas. Drugo, kar jim želim približati, je ritem. Ritem drži vesolje skupaj in je povsod okoli nas. Eden od najbolj produktivnih vstopov v glasbeno ustvarjanje je skozi ritem. To že stoletja vedo Afričani, Azijci … Evropejci smo se s tovrstno ritmično kompleksnostjo srečali dokaj pozno. Na delavnicah skušam združevati umetnost poslušanja in ritmične veščine.
Kateri koncert se ti je najbolj vtisnil v spomin in zakaj?
Delali smo zelo različne projekte, velike in malo manj velike, a vsak je nepozaben na svoj način. Izpostavil bom nekaj nastopov, za katere menim, da so bili prelomni za določeno ustvarjalno obdobje. Koncerti v kamnolomu Rečica pri Laškem, kjer smo imeli v igri velike količine bencina in neverjeten ambient skal v kamnolomu, so označevali določen segment našega glasbenega razvoja. Tudi koncerti v Železniškem muzeju v Ljubljani so pustili neizbrisen pečat na vseh ljudeh, ki so jih doživeli in slišali v živo. Koncert v Kinu Šiška decembra lani je obsegal celoten ustvarjalni proces zadnjih treh let. Ni bilo ognja, ni bilo nobenih megalomanskih konstrukcij, bila pa je kymatika. Neposredna materialna vizualizacija naše glasbe. Velika projekcija in popolnoma nov glasbeni material, ki je nekoliko drugačen od prejšnjega.
