Lukijakunnan miespuoliselle osalle on luultavasti tuttu kysymys sotilashakua edeltäneestä psykologisesta testistä, jossa kysytään, tunnetko olevasi nainen loukussa miehen ruumiissa. Mitä lehmä Luna, jolle hevosena oleminen oli juurrutettu pienestä pitäen, vastaisi samanlaiseen kysymykseen?
Njena lastnica, 15-letna Regina Mayer, si je na vso moč želela konja, in čeprav ji želje njena starša, sicer lastnika mlečne kmetije v nemškem Laufenu, nista izpolnila, ni obupala nad mislijo, da bo nekoč jahala. Zadeve je vzela v svoje roke, odšla domači v hlev in izbrala teličko. In danes je na konju, s kravo! Kravo Luno, ki po dveh letih mukotrpnih treningov z Regino v sedlu voljno jezdi po podeželju, galopira, preskakuje ovire in uživa družbo konj, tistih pravih, čeprav se ti “posnemovalke” bolj kot ne ogibajo. A to je ne moti. Kot nekatera dekleta, ki so raje v bolj moški družbi, je tudi Luna raje v konjski kot v zibko položeni kravji. In sigurno jo zaradi drugačnosti druge krave vlačijo po zobeh in prežvekujejo kot slamo ter obkladajo s psovkami kot je »krava«. Pardon »človek«.
LUE LISÄÄ: Vedenalaisia koiran iloja
Luna tekoče ‘govori’ “konjski” jezik zato nima težav pri dešifriranju ukazov kot so »pojdi«, »stoj« in »galopiraj«. A njene prirojene trme in kravjih nagonov pri vodenju z uzdo vendarle ni bilo tako lahko ukrotiti, zato se je Regina po nasvet obrnila h švicarskim ekspertom. Na koncu ji je uspelo tem Luninim instinktom nadeti ‘uzdo’. In ker se nekaterih stvari še vedno ne da rešiti z uzdo, je za vse ostalo tu korenje.
