Jesti je živeti, okušati je razvijati se. Tako nekako bi lahko prevedli osnovno filozofijo ustvarjanja Ayako Suwa. Čeprav izjemno dobro kuha, ni kuharica. Čeprav s hrano ustvarja umetnine, ni stilistka hrane. Zase pravi, da oblikuje emocije in strasti. Rada razumeva čustva tako, da jih poje. Ustvarja spontane, tudi erotične odnose s tistimi, ki okušajo njene umetnine. Pravi, da imajo najbolj razvit čut za hrano kot umetnost v Franciji in na Japonskem.
Težko bi našli besedo, ki bi opisala zanimivo delo, s katerim se ukvarja Ayako Suwa. Nekje v najširšem pomenu je umetnica, katere edini medij je hrana. Pa še to se sliši preveč poenostavljeno. Ayako Suwa se je rodila pred sedemintridesetimi leti na japonskem polotoku Nono. Od malega se je rada igrala restavracijo, kjer so hrano nadomestile najrazličnejše sestavine iz narave, od peska, zemlje, kamnov do mrtvih insektov. Skozi odraščanje, ko se je vrstnikom igra zazdela dolgočasna, je Ayako v njej videla vedno večji izziv.
Okus je darilo
Ayako Suwa na videz deluje elegantno, umirjeno in sofisticirano. Nežna pojava skriva večno raziskovalko, ki je za potešitev svoje radovednosti pripravljena storiti skorajda karkoli. Vsaj karkoli, povezanega s hrano. Ayako nima težav s pitjem kačjega strupa in krvi, če to sodi v spoznavanje lokalne kulture in če se že znajde na tajvanski prehranski tržnici. Slednje, tržnice s prehrano, so tudi njen navdih. Kamorkoli po svetu že potuje, med svojimi prvimi opravili najprej poišče lokalno tržnico in se spozna s kulinariko. Le tako lahko ustvarja nove okuse. Pravi, da je okus posebno darilo, ki ga je prejel človek. Redko uporablja besedo “to eat” (jesti), vedno raje uporabi “to taste” (okušati, okusiti). Okušanje je izkustveno dejanje, še posebej, kadar hrano pripravi Ayako Suwa. Njen studio, ki ga je poimenovala Food Creation, sijaitsee Tokio.
Jesti ali ne jesti?
Kaj torej počne Ayako Suwa? Ustvarja užitne razstave za galerije po vsem svetu, za revije in za luksuzne znamke, kot so Pop, Gucci, Montblanc in Veuve Cliquot. Njene kreacije so provokativne in šokantne. Zato je potrebno tudi malce poguma, da jih okusimo. Pojavi se vprašanje: jesti ali ne jesti? Ne ustvarja kislih, sladkih, slanih, grenkih jedi, temveč ustvarja čustva, emocije. Človek si težko predstavlja, kakšen okus imajo jeza, bes, veselje, radost ali pa – Gucci. Za luksuzne znamke namreč pogosto ob kakšni priložnosti ustvarja tudi jedi, ki naj bi vzbudile okuse določene znamke. Poleg razstav in performansov pa svet spoznava njeno delo preko pop up Guerilla restaurant.
Hrana, ki dostavlja sporočila
Guerilla restaurant je izkustveni dogodek, ki gostom prebudi čustva. Strežejo posebno hrano, ki ima le en namen – dostaviti sporočilo določenega čustva z uporabo teksture, temperature, arome in okusa. Njena miza je minimalistična, elegantna, na njej je kontrast tekstur in barv. Pop up Guerilla restaurant se je pojavila že na Japonskem, v Singapurju, Parizu, Berlinu in še kje. Včasih zraste za nekaj ur, včasih za tri dni. Včasih v galeriji, drugič v podvozu železniške postaje ali v prazni sobi še nedokončane stavbe. Tu nastajajo večerje, ki pripovedujejo. Do sedaj je Ayako Suwa ustvarila že več sto emocionalnih jedi. Juha, ki prasketa, je lahko dež. “Okus obžalovanja, ki prehaja v veliko jezo,” je poimenovala jed iz ameriškega šerija, balzamičnega kisa in morske trave. “Presenečenje in veselje” je jed iz kokic, cvetače in manchmellowa s soljo.
“Okus obžalovanja, ki prehaja v veliko jezo,” je Ayako Suwa poimenovala jed iz ameriškega šerija, balzamičnega kisa in morske trave.
Jedi ustvarja in poimenuje na podlagi svojih lastnih čustev, nekomu drugemu pa lahko jed zbudi drugačna čustva. Kot so nekje zapisali, se pri kreacijah Ayako Suwa med tistim, ki hrano ponudi, in tistim, ki jo sprejme, pojavi skorajda erotičen in popolnoma spontan dialog. Zanimivo pa je, da Ayako povsod po svetu uporablja popolnoma vsakdanje lokalne sestavine, ki jih imajo ljudje na mizi v vsakdanjem življenju. Te jim servira z drugimi okusi. Dojemanje njene umetnosti po svetu je različno. Med deželami, kjer imajo ljudje najbolje razvit čut za hrano in za umetnost, izpostavlja Japonsko in Francijo.
Vihje
Emocionalne esence – užitni parfumi
Kot da že ni vse skupaj dovolj skrivnostno, so tu še izdelki iz linije Emotional Essence. Z njimi si vsakdo lahko pričara čutne okuse. Emocionalne esence delujejo enako kot parfumi, le da občutij ne zbujajo preko kože, temveč preko hrane. Kot piše v navodilih, nekaj kapljic izbrane esence kanemo v hrano ali pijačo, tudi glede na trenutno počutje. Številka 10 je okus udobja. Številka 13 je okus zadovoljstva. Številka 95 je okus jeze. Tudi deluje enako kot parfum. Emotional Essence temelji na brezalkoholni tekočini, ki nastane s tehniko mešanja sakeja v Fukumitsuya Sake Brewery, kjer že od leta 1625 po skrivnem receptu delajo sake. Za lažjo uporabo je Ayako Suwa izdala tudi knjižico Secret Recipes s skrivnostnimi recepti. Zbirka vsebuje 19 elegantnih, strastnih in tudi smešnih receptov, ki jih lahko uporabimo z Ayakinimi emocionalnimi esencami. Skrivnostno, rahlo čarovniško, vsekakor pa zanimiv eksperiment, ki vzbuja radovednost. Kot vse, kar počne Ayako Suwa.
