Zaljubiti se in ostati v zdravem razmerju je nekaj, kar si želi doživeti večina ljudi. Ko se zaljubimo, se nam zdi, kot da se je zemlja nehala vrteti in da se je življenje, kot smo ga živeli pred tem, obrnilo za 360 stopinj.
Nenadoma smo vsi očarani in postanemo boljša različica samega sebe. Kar naenkrat se vse zdi drugačno, boljše in bolj živo. V zvezi, še posebno če je sveža, je vse, kar si želimo, biti s partnerjem. Nič ni pomembnejšega od skrbi za našo novo realnost – za »midva«. Nikoli se nismo počutile srečnejše, in kar ne moremo verjeti, da to niso sanje, ampak da je vse res. Smo zaljubljeni.
Ko se zaljubimo, je to kot nekakšna igra zaupanja, da nas bo partner, ko padamo v globino, varno prestregel. Ko se povsem prepustimo, ko povsem zaupamo in se odpremo – je to kot padanje, ob katerem čutimo močno vznemirjenost; toda ko nas partner ujame, smo naravnost omamljeni – tako zelo, da si ne želimo spet vstati.
Na tej točki lahko zanemarimo rutine in navade, ki so dobre za nas. Nič se nam ne zdi pomembnejše ali bolj izpolnjujoče kot biti s partnerjem – in če na zadevo pogledamo z biološkega vidika, je takšno vedenje načrtno. Če pozabimo na svoje interese in cilje, nam to pomaga, da se tesno povežemo s partnerjem, da bomo nenehno tičali skupaj ter v idealnem primeru spočeli in vzgojili otroka.
Antropološko gledano, je dvorjenje nemara največje zagotovilo, da bomo mi in s tem človeški rod preživeli.
Romantična ljubezen je za naše preživetje tako zelo pomembna, da nam možgani omogočajo pozabiti na skoraj vse druge obveznosti in potrebe tako dolgo, da se verjetnost za uspešno nadaljevanje vrste zelo poveča – to obdobje je dolgo od 18 do 24 mesecev.
Plavanje s tokom te omamljajoče zaljubljenosti nas lahko pripelje v čudovite kraje, vendar nas lahko tudi premami, da pozabimo poskrbeti zase in za vsakodnevne naloge, ki so pomembne za našo srečo in blaginjo. Ob zanemarjanju pomembnih vidikov svojega življenja se počutimo negotove, razdražljive, celo zamerljive – jezimo se na obveznosti same, ker jih ne moremo preložiti na druge ali jih kako prezreti. Čutimo tudi ahdistusta, koska ne vemo, kako bi uravnovesili potrebe razmerja in lastne potrebe. Ljubiti in biti ljubljen je tako prijetno, da se nam lahko zdi težko skrbeti zase.
Ljubezen nas lahko zapelje v misel, da nam ni več treba skrbeti za svoje zdravje in dobro počutje. Toda brez tega bosta trpela tudi naša ljubezen in razmerje. Pametno je torej prisluhniti tisti opominjajoči tesnobi, ki nam govori, da smo predolgo vse pustili vnemar. Sami najbolje vemo, katero področje našega življenje ni uravnovešeno in kako to popraviti. Morda moramo plačati račune, pokositi travo ali oprati perilo. Mogoče pa se lotiti nekega projekta, s katerim smo predolgo odlašali, ali po dolgem času obiskati prijatelja oziroma družinskega člana. Za cilj bi si najbrž lahko postavili tudi bolj zdravo prehranjevanje in vnovično obiskovanje telovadnice nekajkrat na teden namesto poležavanja v postelji.
Če določimo meje, ki nam bodo omogočile vnovično zadovoljevanje naših potreb, bomo najbolj zdravi, kot smo lahko, posledično pa bo zdravo in močno tudi naše razmerje.
Morda se zdi težko začeti, ampak ko bomo prebili led, bomo čutili manj tesnobe in se počutili bolj uravnovešeni, to pa bo naše razmerje le okrepilo. Če želimo, da naša zaljubljenost preraste v ljubezen, ki traja, je ključno poskrbeti za ravnovesje. Prava osnova ljubezni in zdravega razmerja, ki bo trajalo vse življenje, je namreč ljubezen dveh zdravih posameznikov.
