Sredi eksponentne rasti tehnologije, raziskovanja morij in Osončja, upanja in strahu, ki ju prinaša razvoj umetne inteligence, 3D-tiskalnikov, obljub o transplantaciji glave in skokov iz vesolja se lahko vprašamo, kakšne so meje človeštva. Kako daleč lahko gremo v vesolju? Bomo kdaj nesmrtni? Nas v primeru nenadzorovanega, pohlepnega razvoja čaka usoda ljudi v Matrici (in mogoče celo brez rešitelja Neota?) Vseh odgovorov na ta vprašanja ne poznamo. Vemo pa, kako je z vesoljem. Raziskovanje vesolja nam je izredno omejeno, ne glede na tehnologijo, ki jo bomo v prihodnosti odkrili.
Vastaus kysymykseen, kako daleč lahko gremo v vesolju, nas z znanstvenimi dokazi v trenutku razoroži: menda ne prav daleč. Tam obstajajo omejitve, ki jih človeštvo zelo verjetno ne bo moglo nikoli premagati. Meje so nam začrtane okoli našega galaktičnega prostora. Glede na trenutno obnašanje vesolja nam bo vstop v druge galaksije, ne glede na našo iznajdljivost in razvoj, ostal za vedno zaprt.
LUE LISÄÄ: The Microclimate Chair: Revolucionarna oblika regeneracije
Dobra novica je, da je naša galaksija dovolj velika, da nas bo njeno raziskovanje gotovo okupiralo par (sto) tisoč let. A tisti, ki verjamejo v reinkarnacijo in upajo, da bodo čez nekaj ciklov kot Luke Skywaker potovali po intergalaktičnem prostoru (ter mogoče celo našli the force), se bodo morali sprijazniti z dejstvom, da to verjetno ne bo nikoli mogoče. V videu si lahko ogledate podrobno razlago, zakaj je tako. (A ne pozabite: Dum spiro spero!)
