Otto von Berlin: loputon menestystarina

Zakaj Otto? Vi niste Otto, ali pač?
Otto nisem jaz, vendar se mi je že nekajkrat zgodilo, da so me poklicali s tem imenom. Že nekaj let sem oboževalec francoskih buldogov, in zaradi pomanjkanja časa in zaradi rednih služb, v katerih sem bil, ni bil nikoli pravi trenutek, da bi imel psa. Ko pa sem zajadral na samostojno pot, sem se tudi odločil imeti zvestega štirinožnega prijatelja. Ime je bilo izbrano že prej, ko sem pa razmišljal, za katero blagovno znamko bom stal, je bilo ime, glede na to, da živim v Berlinu, lahko samo eno. In to je Otto von Berlin.

Od kod obsesija z Berlinom? Ste se nemščine priučili sčasoma ali ste imeli predznanje?
Nemščina me je spremljala že od mladih nog. Bil sem “gastarbajterski” otrok; odraščal sem med Slovenijo in Švico. V začetku osnovne šole so me starši vpisali v fakultativni tečaj nemščine in seveda sem jo kot pubertetnik zelo sovražil, še posebej ker so se vsi moji prijatelji po šoli igrali na dvorišču, jaz pa sem moral na avtobus in na tečaj nemščine. Danes sem svojim staršem več kot hvaležen, da so vztrajali in me spodbujali pri tem – nemščina je zaradi tega danes bistveno lažja. Berlinska obsesija je nastala že pred dobrimi 14 leti, ko sem prvič kot turist prišel v Berlin na Berlinale. Bil je februar in zunaj je bilo kar krepko pod ničlo. Ne glede na vremenske razmere pa sem takoj vedel, da je Berlin mesto, kamor se bom vračal in od koder enkrat ne bom šel več nazaj.

Kako se človek sploh znajde na tako zasičenem trgu, kot je Berlin?
Človek se mora prav zares znajti. Zase lahko povem, da sem se skoraj vedno znal obrniti v pravo smer. Kljub vzponom in padcem mi je uspelo najti pot, ki me je odpeljala v pravo smer. Vedno hodim naokoli z odprtimi očmi, nikoli ne izpustim priložnosti, da lahko povem, kaj počnem in kaj mislim. Ko te ljudje potem spoznajo, steče komunikacija malo hitreje, pomagalo pa mi je tudi to, da sem bil ob pravem času na pravem mestu.

Glede na to, da ste študirali klasično arhitekturo v Ljubljani, kakšen je bil vaš prehod na notranjega oblikovalca in osebnega nakupovalca pohištva?
Arhitektura me je navdušila že pri šestih letih. Bili smo na družinskem dopustu na Hrvaškem, z očetom pa sva sedela v restavraciji pred hotelom. Med pogovorom sem ga vprašal, kdo dela hotele. Očetovsko mi je začel razlagati, da to delajo arhitekti, ki se odločajo, kakšna bo zgradba. Že takrat mi je bilo jasno, da bom arhitekt. Med študijem na fakulteti sem ugotovil, da je moja večja strast interier kot pa samo projektiranje stavb. Zanimali so me prostori, njihova funkcija in to, kako jih opremiti, da se bo naročnik dobro počutil. Po fakulteti me je ta strast gnala naprej, saj sem že­lel izpiliti svoj stil. Glede na to, da sem bil v tem času že zasvojen z Berlinom, sem se odločil, da zaigram na berlinskem igrišču. Na začetku sem bil v Berlinu zaposlen v manjšem startup podjetju za notranje oblikovanje, kjer smo oblikovali restavracije, dogodke in stanovanja. Kot velikim startupom se je tudi nam zgodilo, da smo čez noč ostali brez projektov, kar je vodilo do tega, da sem nenadoma ostal brez službe. V Slovenijo se nisem želel vrniti. Po dobrem letu dela kot vodja razstavnega salona danskega podjetja sem se odločil, da je treba na noge postaviti lastno blagovno znamko. Moja strast so še vedno stanovanja, zato sem postavil na noge novo kariero, ki se imenuje osebni nakupovalec pohištva (ang. personal furniture shopper). Med delom v salonu pohištva sem namreč ugotovil, da veliko strank potrebuje veliko več kot pa samo stole in kavč. Stranke potrebujejo tudi svetovanje pri tem, kam bo vse nakupljeno tudi postavljeno. Glede na to, da je na trgu veliko dizajna, preveč pohištvenih znamk in da imajo moje stranke premalo časa, sem ugotovil, da bi lahko iz te ideje naredil kariero. Po nekaj strankah sem ugotovil, da delam kot osebni nakupovalec pohištva in da na žalost te dejavnosti ne morem razširiti. Zato sem se moral odločiti, kako naprej. V tem času sem dobil tudi ponudbo, da oblikujem prvi gostinski lokal kot Otto von Berlin. Ko smo ga uspešno zaključili, se mi je odprla smer interierja, kamor sem zajadral s polno paro. Na žalost sem moral danes svojo strast, oblikovanje stanovanja, postaviti nekoliko v drugi plan, ker sem trenutno vpet v večje projekte, kot so restavracije, kavarne in trgovine, čeprav se nikoli ne bi branil oblikovanja kakšnega stanovanja oziroma hiše.

LUE LISÄÄ: 359 – hiša, ki se obrača ”po” soncu

Kako steče komunikacija s stranko? Vam stranke čisto zares pustijo proste roke?
Komunikacija s stranko mi je zelo pomembna. Preden začnemo nov projekt, so zelo pomembni pogovori, zakaj se bo prostor uporabljal, kakšna je ideja, kdo bo bival v prostoru. Šele ko vse funkcije razdelamo do zadnjega prafaktorja, lahko začnemo z dizajnom. Ne morem reči, da mi stranke pustijo čisto proste roke, ker moram upoštevati njihove želje in ideje, se pa vedno potrudim, da je na koncu projekt zaključen, in to tako, da se pod njim brez težav podpiše Otto von Berlin.

Koliko si dovolite eksperimentirati v lastnem stanovanju?
Stanovanje notranjega oblikovalca je večno igrišče. Pri meni velikokrat obiski sedijo na novih stolih oziroma je kavč popolnoma na drugi strani, kot je bil ob prejšnjem obisku. Stanovanje, v katerem živim, je super in optimalno narejeno, ampak glede na to, da sem v tem poklicu, bi ga najraje zaprl in začel oblikovati nekaj novega. Počutim se kot slikar, saj bi najraje vzel novo belo platno in začel slikati na novo.

Imate morda željo oziroma razmišljate, da pa bi nekega dne projektirali, oblikovali kakšno hišo oziroma stavbo?
Želja, da sprojektiram prvo stavbo, bo vedno v meni. Rad bi namreč povezal znamko Otto von Berlin kot interier in eksterier. Pravkar sem v pogovoru, da bo nastala tudi prva hiša z mojim podpisom, in upam, da se bo ta želja kmalu tudi uresničila.

Gregor Drobnič – Otto von Berlin