Pred dobrim letom si delal pri multinacionalnem podjetju Unilever; je mogoče primerjati delo multinacionalke in družinskega podjetja s toliko leti tradicije? Če po nekaj letih dela v multinacionalki postaneš "član" družine, ki ima v določeni državi svoje podjetje že več kot stoletje, ...
Pred dobrim letom si delal pri multinacionalnem podjetju Unilever; je mogoče primerjati delo multinacionalke in družinskega podjetja s toliko leti tradicije?
Če po nekaj letih dela v multinacionalki postaneš “član” družine, ki ima v določeni državi svoje podjetje že več kot stoletje, doživiš nekaj pretresov, a sem bil nanje pripravljen. Za razliko od multinacionalke so družinska podjetja počasnejša v razvoju, bolj vezana na en trg in zavezana le manjšemu številu kvalitetnejših produktov. Ravno zaradi tega je produkt prepoznaven del okolja, v katerem je. Podobno kot na kulturno dediščino, lahko z velikim ponosom gledamo nanje.
Je tradicija, vezana na domači kraj še privilegij, ko vstopate na tuje trge?
Ni nujno, saj je v Sloveniji zelo uspešnih veliko multinacionalnih podjetij, kot je Kraft. A ljudem vsekakor veliko pomeni, če družinsko podjetje, ki ohranja relativno majhno produkcijo in visoko kvaliteto, ostaja lokalno osredotočeno, tako da v državi podpira dejavnosti, ki ljudem nekaj pomenijo. Če na Dunaju pomagamo pri restavraciji Štefanove katedrale – simbola mesta in podjetja, je to v Sloveniji podpiranje poletov v Planici. Po drugi strani so Mannerjevi produkti v Slovenji znani že zelo dolgo, saj sta državi sosedi. Verjetno so te napolitanke kupovale že babice.
Poleg Štefanove katedrale je prva asociacija ob misli na Manner tudi marelično roza barva embalaže; je tudi ta, podobno kot katedrala, mišljena kot prepoznavni atribut?
Prvotno so napolitanke kupovali po kosih in jih pakirali v pločevinaste škatle, povezane s pentljo v “manner” barvi, tako da je barva povezana z podjetjem praktično že od vsega začetka, a bolj po naključju; takrat so pač bile na razpolago pentlje v takšni barvi, pravi simbol je postala kasneje. Katedrala kot simbol Dunaja in Avstrije je po drugi strani zaščitni znak, na katerega se je opiral že ustanovitelj in s tem v svetu promoviral mesto, a hkrati Dunaj promovira Manner.
Se tudi svet sladkarij ravna po trendih?
Določeni trendi obstajajo, a se menjajo počasneje kot v nekaterih drugih panogah. Ker vsi pazimo na svoje zdravje in videz, večinoma ne kupujemo več velikih količin sladkarij. Raje si privoščimo manj, a mora biti ta košček toliko boljši, narejen iz kvalitetnih surovin, po možnosti iz domačega okolja, saj mu zaupamo. Sladkanje ponovno postaja posebna priložnost, sladkarija pa stvar, ki spremeni delček vsakdana v praznik.
S čim se bomo sladkali naslednjih sto dvajset let?
Pred kratkim smo pri Mannerju zasnovali Pausen Schnitte, ki je na neki način odgovor na trende in današnji stil življenja. Poleg kvalitetnih surovin, ki niso genetsko spremenjene in izključno iz domačega mleka, smo pazili tudi na to, da gre za sladico, ki jo pojemo z nekaj grižljaji.
Kako zahtevni smo ljubitelji sladkarij, želimo vsakič nekaj novega ali prisegamo vedno znova na isti produkt?
Po mojih izkušnjah sladokusci radi iščemo nove okuse, raziskujemo različne kombinacije ali nove odtenke znotraj enega okusa. Posledično podjetja s sladkarijami razširjajo svojo produkcijo z novimi izdelki. S stališča marketinga je to vsekakor dobrodošlo, saj lahko vsak nov produkt najde nove potrošnike in hkrati okrepi pri stalnih kupcih zavest o svoji kredibilnosti in vitalnosti, s čimer poveča tudi priljubljenost tradicionalnih produktov.
Ko se te loti sladkosnednost in kateri Manner izdelek jo najhitreje prežene?
Še vedno najraje posežem po tradicionalni Manner Schnitte, paketku desetih napolitank, saj sem ob tem produktu tako rekoč začel svoje življenje. Poleg tega so te napolitanke pravi simbol Dunaja. Zelo ljube so mi tudi Manner kocke – čokoladke z lešnikovo kremo, saj si verjetno vsak dan privoščim vsaj eno ali dve. Sicer se sladkarijam težko uprem. Če so na mizi Schoko Bananen, se bom zelo težko prepričal, da se ne posladkam.
