Miksi riippuvuus teknologiasta vahingoittaa aivojamme?

Če gre verjeti besedam nevroznanstvenikov in drugih strokovnjakov, odvisnost od tehnologije škoduje našim možganom in zavira našo učinkovitost. V sodobnem času se na nas vsak dan vsuje na stotine dejstev, kvazi-dejstev, govoric,… in že samo to, da ugotovimo, kaj je za nas pomembno in kaj ne, je izčrpljujoče za možgane. Poleg tega je moderna doba možganom naprtila nove naloge. Trideset let nazaj so nam agentje urejali rezervacije za letala in vlake, prodajalci so nam pomagali poiskati želeno, o boleznih so nas poučili zdravniki,… danes vse to počnemo sami. Opravljamo delo 10 različnih ljudi, medtem pa skušamo še karseda polno živeti.

Pametni telefoni so postali sodobni švicarski noži, kjer so rezila, žagice in pincete zamenjali slovarji, kalkulatorji, brskalniki, e-pošta, koledarji, snemalci zvoka, napoved vremena, Facebook, GPS, svetilka, itd. Sposobnejši so kot večina najnajprednejših računalnikov 30 let nazaj. In uporabljamo jih za vse in vseskozi. Za tekstanje med hojo, za pisanje e-pošte, zaposlijo nas ko stojimo na postaji ali v vrsti, ko kosimo, ko smo na kavi s prijatelji, ko športamo,… Z njimi preverjamo kaj počno prijatelji, kaj se dogaja v svetu, postali so nakupovalni listek, koledar za beleženje opravil, budilka, predvajalnik glasbe in podcastov. Vse lepo in prav, a tu je še droben tisk. Čeprav mislimo, da delamo več stvari hkrati, je to zgolj iluzija, saj nevroznanstvenik Earl Miller (tehnološki inštitut Massachusettsa) pravi, da naši možgani niso mojstri večopravilnost. In zato, ko ljudje ”multitaskamo”, v resnici le zelo hitro menjamo med posameznimi opravili. Nismo torej žonglerji, ki nam uspeva imeti več žogic hkrati v zraku. Posledično večopravilnost ni bolj efektivna, pač pa manj, in na mikroskopski ravni povzroči nastajanje stresnega hormona kortisoli (daje energijo) ter adrenaliini, kar lahko zamegli našo presojo. Z ”multitaskingom” postanemo odvisni od dopamina, onnellisuushormoni, katerega razpečevalec je zunanja stimulacija. Poleg tega ima prefrontalna možganska skorja nagnjenje do novosti, kar pomeni, da njeno pozornost zlahka ugrabi nekaj novega. Ta odvisnost, zasipavanje in zalaganje z novitetami povzroči izbruh endogenih opioidov in je v resnici možganska hrana s praznimi kalorijami, torej brez prave ”hranilne” vrednosti.

Russ Poldrack, prav tako nevroznanstvenik (univerza Stanford) je ugotovil, da informiranje/učenje med delanjem več različnih stvari hkrati povzroči, da se informacije shranijo v napačne dele možganov. Če se študent uči medtem ko gleda televizijo, sveže znanje iz knjig potuje v striatum, kamor se sicer shranjujejo novi procesi in veščine, ne pa kjer so možgani naredili prostor za dejstva in ideje. Brez TV-ja bi šle te informacije v hipokampus, kjer se smiselno kategorizirajo, da jih je kasneje lažje najti.

LUE LISÄÄ: 7 temppua, jotka auttavat sinua oppimaan vieraan kielen helpommin ja nopeammin

Potem je tu še en problem vseprisotnosti mobilcev. Ko je v ”starih časih” zazvonil telefon in smo bili zaposleni, slušalke preprosto nismo dvignili. In če nismo bili dosegljivi je bilo to povsem sprejemljivo. Lahko namreč tedaj tudi nismo bili doma, lahko da nismo prišli do telefona pravočasno,… A danes, ko ima na svetu več ljudi telefon kot dostop do stranišča, je to dejstvo ustvarilo nerealna pričakovanja, da je vsakdo dosegljiv vedno, ko se bo nam zazdelo, in to ne glede na to, ali bo to njim po godu ali ne. To prepričanje je tako zakoreninjeno, da ljudje odgovarjajo na klic v situacijah ko nimajo časa in rečejo ”Oprosti, zdajle ne morem govoriti, sem na sestanku.”, namesto, da bi kot nekoč pustili, da zvoni v prazno. Najbolj šokantno pa je sledeče. Glenn Wilson, bivši profesor psihologije, je namreč ugotovil, da večopravilnost škodno vpliva na kognitivne/spozavne sposobnosti. Namreč, če se skušate skoncentrirati na določeno nalogo in vas v e-poštnem nabiralniku čaka neprebrana pošta, lahko to povzroči padec IQ-ja tudi za 10 točk. Poleg tega so kognitivne izgube zaradi ”multitaskinga” celo večje kot zaradi kajenja trave.