"Pravijo, da je ljubezen slepa. Pa je? V resnici ni nobena reč na zemlji tako jasnovidna, kakor ljubezen. Slepa ni ljubezen, marveč navezanost." - Anthony de Mello
Edina dokončna stvar v življenju je, da je v nenehnem gibanju – dnevi minevajo, letni časi se spreminjajo, ljudje odhajajo. Včasih nam jih odvzame življenje, včasih se sami odločijo za odhod. Včasih odidejo brez razlage, brez besed – samo izginejo. Obstajajo pa tudi situacije, ko ljudje odidejo, ker je tako bolje.
Bodimo iskreni, obstajajo namreč ljudje, brez katerih nam je bolje, saj v naša življenja vnašajo le negativnost. Drugi ljudje nas želijo potolažiti s številni plitvimi stavki, ki nam ne prinesejo utehe, ker vse to, kar govorijo – “Brez njega ti je bolje”, “Ni si te zaslužil”, “Enkrat mu bo žal” – že vemo. Ampak v resnici to sploh ni pomembno, kajti ko nekdo odide, še posebej, če je tako bolje, nismo obremenjeni s tem, kar ta oseba čuti, ampak s tem, kar čutimo mi. Pogrešamo nekoga, ki si v resnici ni zaslužil, da ga pogrešamo.
Obstaja milijon razlogov, zakaj imamo nekoga radi. Morda zaradi njegovega objema, s katerim zaspimo, zaradi varnosti in udobja, ki nam ga zagotavlja, zaradi njegovega pogleda, ki seže do samega našega jedra. Razlogi, zakaj nekoga pogrešamo, so večinoma povezani z razlogom, zakaj imamo radi to osebo – zaradi dobrega občutka, ki nam ga je dala, zaradi spominov, ki se jim ne želimo odreči.
Ko nas zapusti nekdo, ki je z nami ravnal grdo ali nas je poškodoval – čustveno ali duševno – nastane neka oblika odklopa med možgani in srcem, kar je pogosto lahko boleče zmedeno.
Kako je mogoče, da pogrešamo nekoga, ki je v naših spominih povezan samo s trpljenjem? V tistem trenutku možgani prevzamejo vodilno vlogo in se vprašamo: “Sem res tako zmeden, da se resnično želim vrniti k osebi, ki me je prizadela?”. In srce, kolikor vemo, nima preprostega odgovora na to.
Mogoče pogrešamo nekoga, ki si tega ne zasluži, ker želimo vedeti, ali bi bil nekoč boljši človek, ali nas bi ljubil tako, kot smo ga mi. Nam pokazal, da mu je bilo mar za nas tako, kot nam je bilo mar zanj/zanjo. Morda smo povezani z lepimi spomini, ki so postali rešilni čoln v oceanu razočaranja.
Pomembno je vedeti, da občutek, da pogrešamo nekoga, ki nas je prizadel, ne pomeni, da smo mazohisti, ali da smo zaradi tega postali drugačna oseba. To le poudarja dejstvo, da je bila naša ljubezen do te osebe predobra.
In zato si dovolimo, da nekoga pogrešamo. Čeprav si tega ne zasluži. Pogrešajmo ga, ker je bil, ne glede na to, ali so spomini dobri ali slabi, resničen del našega življenja.
