Najskuplje u povijesti, s najvišom razinom sigurnosti i s najviše kritika i prije početka, neslavno su otvorene 22. Zimske olimpijske igre u Sočiju! Organizatori su nam tako servirali nezaboravan spektakl, pun ruske povijesti, plesnih i kazališnih ekscesa te izuzetnih svjetlosnih i vizualnih efekata.
Veliki olimpijski stadion Fisht (po istoimenskem najvišjem vrhu Kavkaza in narečnem izrazu “bela glava”), v objemu Kavkaza na eni strani in ne ravno “zimskemu” Črnemu morju na drugi, je ob 17:10 po našem času zaživel v polnem sijaju. Uvodoma sta nas v prireditev popeljala slikovita animacija in dekliško branje ruske abecede (azbuka), skozi katero smo se spominjali velikih imen in izjemnih dosežkov ruske bogate dediščine, kot so Čajkovski, Sputnjik, Tolstoj, let na Luno, ruski balet i periodni sistem. Nato je počil prvi ognjemet, s čimer se je težko pričakovana otvoritev končno lahko pričela. Vođa, ljubka 11-letna deklica Lubov (slovensko ljubezen) je nato z zmajem poletela čez lebdeče skulpture otokov, upodabljajoč raznolike pokrajine Rusije. Prepevajoč nežne melodije so jo spremljali nastopajoči, odeti v tradicionalna oblačila. Spektakularno predstavo so pospremile svetlobne instalacije, ki so se na koncu iz snežink prelevile v olimpijske kroge.
Kakor se za prireditev svetovnih razsežnosti spodobi, so uradno predstavili ruskega predsednika Vladimirja Putina in predsednika Mednarodnega olimpijskega komiteja Thomasa Bacha, ki je zanimivo tudi sam eden izmed dobitnikov olimpijskih medalj, in sicer v sabljanju leta 1976.
Sledil je slovesni dvig ruske zastave, ki jo je ob zvokih himne 27 pevcev 600 let starega zbora iz Moskve prineslo 5 astronavtov. Popestrili so jo svetleči igralci na drsalkah, ki so izrisali “živo” rusko zastavo in jo “zaplapolali” skupaj z vizualnimi učinki.
Mimohod držav, tradicionalno začenši z Grčka, je prvič do sedaj postregel s prihodom posameznih delegacij iz podzemne odprtine po strmi poti navzgor, naznanjenih s projekcijskim izrisom Zemlje, kjer se je zasvetila posamezna država. Na udarne ritme elektronske glasbe so jih pospremile snežne kraljice v kreativnih ledenih opravah.
Dočakali smo tudi našo delegacijo, katere zastavo je s ponosom nosil Tomaž Razingar, kapetan slovenske hokejske reprezentance. A največje navdušenje je seveda požela domača odprava športnikov, ki jo je vodil Aleksander Zhukov, 39-letni voznik boba. Predstavile so se tudi uradne maskote zajčka, medvedka in Putinovega najljubšega, leoparda na snežni deski, ki so jih predhodno izbrali ruski televizijski gledalci.
V drugi del otvoritve nas je ponovno popeljala deklica Lubov, tokrat skozi predstavo z naslovom “Ruska odisejada”, kjer smo se sprehodili skozi razvoj Rusije, kot jo poznamo danes. Lebdeča instalacija Trojke, kočije iz 18. stoletja, ki velja za najbolj prepoznaven ruski simbol in je stalnica na družbenih dogodkih, je prinesla točko “Spomladanski obredi”. Barvita plavajoča množica lampijonov in plesalcev, med katerimi se je skrivalo 35 tradicionalnih kozaških, je skozi čarobno točko sestavila eno največjih ruskih znamenitosti, katedralo Sv. Vasilija. Na zvoke Črnega morja po črno-belem zemljevidu je prikorakala mornarica, spominjajoč se Petra Velikega, ki je ob koncu 17. stoletja razširil in moderniziral državo. Priznani ruski baletniki so oživili zgodbe iz romana Vojna in Mir, med katerimi je prvi ples v vlogi Nataše Rostove pripadel primabalerini Bolšojskega baletnega ansambla, Svetlani Zaharovi. Zgodba se ni mogla odvrteti brez temačnega obdobja revolucije, ki so jo uprizorili s snežnim vrtincem groze in obupa ter nato ogromno žarečo lokomotivo v zraku, prinašajoč spremembe skozi podobe umetnin takratne ruske avantgarde. Čas po 2. svetovni vojni je prinesel upanje na boljšo prihodnost, zato je sledil preobrat na živahno sliko plešočih ljudi, baby booma, legendarnega Strica Stjopa, lika policaja, prepevajoč otroške pesmice in slike moderne Moskve. Na prepevajočo Moskovsko noč zbora Rdeče armade je deklica Lubov še zadnjič poletela v nebo in simbolično spustila veliki rdeči balon upanja.
Uradni del otvoritve se je pričel z nagovoroma Dimitrija Černišenka, predsednika Organizacijskega odbora zimskih olimpijskih iger, ki je s ponosom povedal, da so te olimpijske igre priložnost, “da svetu pokažemo našo gostoljubnost, našo tradicijo, našo Rusijo”. Sledil je pozdrav Thomasa Bacha, predsednika Mednarodnega olimpijskega komiteja, vsem sodelujočim pri pripravah in športnikom, ki “od tega trenutka dalje niso le športniki, temveč so tudi olimpijski športniki”, izpolnjujoč svoje sanje in živeč olimpijska načela. V miroljubnem tonu je še poudaril, da “olimpizem združuje ljudi” in dokazuje, da “lahko živimo pod isto streho, brez diskriminacije in s toleranco”. S Putinovimi besedami v maternem jeziku in ponovnim ognjemetom pa so se olimpijske igre lahko tudi uradno pričele.
Točka z naslovom “Golob miru” je bila v vsej svoji izjemni, še nikoli videni verziji znane baletne predstave Labuđe jezero, kjer so vrteče se plesalke z LED krilci zarisovale sanjave vzorce, le še pika na i umetniškemu spektaklu.
Olimpijsko zastavo, ki letos praznuje svoj 100. rojstni dan, je prinesla osmerica vidnih ruskih imen – igralka Chulpan Khamatova, hitrostna drsalka Lidija Skoblikova, novinarka Anastazija Popova, prva ženska astronavtka Valentina Tereškova, član legendarne ruske hokejske peterke Vjačeslav “Slava” Aleksandrovič Fetisov, dirigent Valerij Gergijev, “cyber” športnik Alan Emilijev ter režiser, igralec in dobitnik oskarja Nikita Mikhalkov. Ob izobešanju zastave je presenetila še svetovno znana sopranistka, Ana Netrebko, ki je zapela olimpijsko himno.
Plesalci na rolerjih, oblečeni v svetlobne drese, so nas skozi futuristično točko prestavili v vzporedno galaksijo z olimpijskimi bogovi in mežikajočimi zvezdami.
Kot zadnje dejanje je sledil prižig ognja. Slavna bakla je šla skozi roke teniške igralke Marije Šarapove, 28-kratne rekorderke v skoku s palico Jelene Isinbajeve, rokoborca Aleksandra Karelina, ritmične gimnastičarke Aline Kabajeve, vse do finalnega para, 10-kratne svetovne prvakinje v umetnostnem drsanju Irine Rodnine in ikone ruskega hokeja Vladimirja Tretjaka, ki sta zunaj olimpijskega parka veličastno prižgala olimpijski ogenj.
S tem se je današnja prireditev pod režisersko taktirko Konstantina Ernsta tako v športno tekmovalnem in človekoljubno združujočim kot tudi rusko bogato zgodovinskem in osupljivo modernem umetniškem duhu zapisala kot ena izmed nepozabnih.
