Iako njujorška podzemna željeznica može biti živa poput mravinjaka, ona je i vrlo otuđujuće mjesto, kojim vladaju asocijalni instinkti koje ljudi odaju preko slušalica, mobitela, tableta i sl., a s kojima lukavo poput lisice izbjegavaju interakciju. Ali što kad netko 'prekrši', kad prekrši nepisano pravilo šutnje? još gore, nedodirljivost? To su otkrili George Ferrandi i Angela Gillands.
In nastala je serija fotografij »It felt like I knew you…« (»Zdelo se je, kot da te poznam…«), ki se te dotaknejo, tako, kot se je glava George dotikala ramen neznancev. Za projekt se je ta američki umjetnik na podzemno odpravila v večernih urah, ko so bili vlaki nabito polni. V prvi fazi je preštudirala prostora med njo in sosedom, ga nato mentalno ter čustveno preoblikovala, s tem počasi začela rušiti ‘berlinski zid’, ki je potekal med njima, na ruševine pa pred zadnjim dejanjem položila mehko prijateljsko ‘blazino’. Ko je prostor mentalno kot fizično pregnala proč in je tujca umsko preobrazila v prijatelj, je le še ‘odložila’ svojo glavo na tujčevo ramo. In zgodbe, ki so se rodile- nasprotno od pričakovanja- so daleč od doseganja stopnje absurdnosti »Tujca« Alberta Camusa. Pogrejejo srce in povrnejo vero v človeka.
Slike zbrane v galeriji so posnete z iPhonom in prikazujejo več stopenj iste interakcije:
Čitaj više: Izložba fotografija: Ostaci grada, izložena u Tivoliju
