Neki smatraju da je 2014. bila godina "plus-size" modela. Za druge je to bilo samo simbolično zeleno svjetlo za pravi smjer: nekoliko modela iznad broja 38 pojavilo se u velikim reklamama iu nekim zvjezdanim kolekcijama koje nisu stale ni na broju 42. Istina je da smo još uvijek modni industrija je daleko od toga da ikada uistinu prihvati sveobuhvatne oblike i veličine modernih žena, ali čini se da se sve kreće u pravom smjeru. 2015. godina tako je posvećena ženama "prosječne" figure, onima između "skinny" i "plus-size".
Prvi koraki k sprejetju vsake oblike telesa v svetu mode so prišli skozi bloge. “Plus-size” blogi so uspešni, zlasti v ZDA in Veliki Britaniji, kjer blogerji med drugim sodelujejo tudi pri pripravi modnih linij in se pojavljajo na televiziji ter pozirajo za svetovne blagovne znamke. “Hashtag” #effyourbeautystandards na Instagramu je poletel do te točke, da je ženska, ki stoji za njim, Tess Holliday, podpisala za večjo modno agencijo, kljub temu, da nima niti višine ali teže “povprečnega plus-size” modela.
Mnogi od nas smo verjetno do zdaj spoznali, da večina “velika veličina” modelov ni zares “velika veličina“. Vsaj ne na način, kot bi si ga predstavljali. Moda je vedno uspevala z aspiracijami in medtem, ko so manekenke iz modnih pist na najnižjih konfekcijskih številkah, “plus-size” modeli pravzaprav pokrivajo tisto vmesno območje – konfekcijske številke, ki se skrivajo v skladiščih modnih gigantov in hkrati zaznamujejo velikost številnih “plus-size” žensk (42, 44, 46). Tukaj se je začel neskončni argument o tem, kaj je pravzaprav “plus-size” in ali modeli, ki jih uporabljajo pod tem terminom, resnično predstavljajo ženske, ki kupujejo “plus-size” oblačila. (Kratek odgovor je: ne. Prav tako kot manekenke z modnih pist ne predstavljajo deklet, ki kupujejo velikost 38).
ČITAJ VIŠE: 10 najboljih "plus-size" modela
Zakaj je leto 2015 leto “povprečnih” postav, pravih deklet?
Čeprav imajo dekleta z zdravo postavo popolnoma normalen in zdrav indeks telesne mase, so za večino izjemno vitkih ljudi nekoliko predebele. In za “plus-size” skupnost niso dovolj velike. Kakšna so torej ta dekleta? To so dekleta s “povprečno” postavo – tako imenovane “in-betweener”.
Izraz se je začel uporabljati v modnih krogih lani, ko je model Myla Dalbesio podpisala za modno hišo Calvin Klein. Kljub dejstvu, da je Calvin Klein ni opredelil kot “plus-size”, so za to poskrbeli mediji. Konfekcijska številka Myle je 42 in njeno telo je popolnoma v sorazmerju, v reklamni kampanji pa je izgledala fenomenalno. Takšno potezo modne hiše je potrebno obravnavati kot dobro, saj se je približala potrošnikom in realnosti. A zaradi medijev in različnih oznak je vse skupaj kaj kmalu šlo še v drugo smer – ljudje so namreč začeli kaj hitro pritoževati, da ima za “plus-size” premalo oblin.
Letos se stvari premikajo v prid takšnih deklet “vmes”. Že dolgo se razvijajo različne polemike o “poveličevanju” večjih velikosti (“plus-size”) za argumenti, da smo iz ene skrajnosti skočili v drugo. Ampak ali to res drži, glede na to, da je večina tako oklicanih “plus-size” modelov konfekcijske številke komajda 44? “Plus-size” industrija je namreč ogromna in bo še zrasla in morda je prav, da z odstranitvijo oznak na modelih, ki nepošteno predstavljajo svoje potrošnike, damo priložnost za diverzifikacijo industrije.
ČITAJ VIŠE: Oglaševalska kampanja Lane Bryant #ImNoAngel pokaže, kaj pomeni biti “seksi”
Čeprav lahko dekleta s “prosjek” postavo svoja oblačila nakupujejo tako v “velika veličina” trgovinah kot pri bolj petičnih modnih gigantih, to še ne pomeni, da je vse skupaj bolj enostavno. Prav tako je potrebna ustvarjalnost ter dobro oko za prave kose. Potrebno je upoštevati morda večje oprsje ili bokovima ter druge obline. Vse več trgovin in znamk se prilagaja resničnim tipom in oblikam teles, pa tudi Victoria Beckham se je odločila, da naredi oblačila do velikosti 42.
Če so nas leta prilagajanja kaj naučila je to, da “normalan” ali “povprečno” ne obstaja, saj so vsa telesa različna, a zato nič manj briljantna. In čas je, da so so tudi bolj zastopana v modi!
