Test: Mini Cooper S – 5v – racionalan jer je neracionalan

Kada govorimo o Mini Cooperju, ki na zadku nosi oznako S vselej govorimo o naj-močnejšem veliko serijskem Mini-ju. Vem! Obstaja še JCW, ampak o njem kdaj drugič. Prevedeno v številke pomeni 193 konjskih moči pod motornim pokrovom, ki malemu predstavniku segmenta B omogoča do 235 kilometrov končnega “zaleta”, ter besno pospeševaje od 0 do 100 km/h u 6.9 sekunde. Številke niso tako pomembne, saj so pri tem avtomobilu pomembni občutki v zelo, zelo širokem spektru.

Občutek lastništva Mini-ja je vsekakor drugačen kot občutek lastništva kakšnega drugega plebejskega predstavnika segmenta B, tu gre predvsem za zgodbo zgodovine in malenkosti ter podrobnosti, ki se skozi leta spreminjajo a vseeno na nek način ostajajo enake. Ne-poznavalec namreč izjemno težko loči vse 4 generacije med sabo, pa čeprav se Mini z vsako nekoliko razpotegne v vse smeri. Tako so pri zadnjem delu opazni večji zadnji žarometi, ki se zdijo pre-dimenzionirani in ko prižgani nekoliko spominjajo na grelne plošče iz časov pred indukcijo.

Prednji žarometi so položnejši, boki višji in s tem steklene površine manjše. Ker govorimo o različici s 5 vrati pa je pravzaprav veliko stvari po-stavljenih na novo in nekoliko drugače.

A vendar ne tako zelo revolucionarno kot pred časi. Tako se na primer števec hitrosti seli iz sredinske “konzole” v vidni spekter za volan voznika. Sicer logična poteza, ki pa avtomobilu lahko vzame nekaj tistega šarma in posebnosti. Šarm i origninalost na nek način vzame tudi zadnji par vrat. Zdi se, da bi zadevo oblikovalci pri BMW lahko rešili lepše, čeprav se v nekem trenutku človek sprijazni in mu razpotegnjeni Mini začne celo ugajati. To se zgodi predvsem v tistem trenutku, ko avto pričneš uporabljati v realnosti in ugotoviš, da se v prtljažni prostor, da odložiti normalne potovalen torbe saj je le ta zrasel za dobrih 9 centimetara. Prav tako je medonosna razdalja v primerjavi s 3-vratno različico stečena 7 centimetrov prostora za noge. Kar koli že to pomeni, v praksi se izkaže s tem, da boste na izlet v Trst na sobotno kavo, brez težav odpeljali tri sopotnike, ki ni nujno, da so otroci. Prostora na zadnji klopi je namreč zadosti tudi za povprečne predstavnike moškega spola.

Urbane mamice pa bodo zadovoljne s trditvijo, da v prtljažni prostor po novem lahko pospravijo celotno zgornjo košaro vozička za novorojence. S podvozjem vozička pa bo potrebno “skočit” na zadnjo klop, a bo to zaradi dodatnega para vrat lažje opravilo. Mogoče ne prijetno, a vseeno lažje opravilo.

Mini z zadnjim parom vrat je vsekakor dosti bolj uporaben kot tri vratna različica, a vseeno izgublja nekaj tistega prvinskega šarma. Priznati moram, da sem se kar precej časa porabil s privajanjem na njegovo petvratno silhueto. A mi je na koncu testa vseeno le zlezla pod kožo.

S na zadku vozila v osnovi obljublja veselje v vožnji, ki ni le slogan bavarskega avtomobilističnega velikana, ampak predznak vseh Mini-jev. Zabava je višeslojno in se prične pri čudovitem zvoku, ki je ravno prav močan, da vas bo vedno znova opomnil, da če želite z njim lahko naredite marsikaj. Nostalgično se pri vožnji z odprtimi okni lahko vsake toliko zasliši pok iz izpušne cevi in prijetno tipično pogrgravanje ob padcu vrtljajev.

Motor lepo vleče in je prostorninsko večji od predhodnka. Tudi to mu očitno pomaga do tega da je bolj odziven in da turbo luknje ni čutiti pretirano. Še vedno je nekje tam spodaj… a ko se Mini Cooper S predrami se lahko začne veselje. Med vožnjo se nekako nisem mogel otresti občutka, da ta avtomobil zmore še več, da hoče še hitreje, a ga nekaj ovira. Zato po vsej verjetnost obstaja različica JCW. V primerjavi s 3 vratnim ni pretirane razlike, občutki so v osnovi enaki, a vseeno malček drugačni. A to so že finese, ko z avtomobilom letite v ovinek, od avtomobila pa zahtevate 120% in takrat nekje v zadku občutite tistih nekaj centimetrov i kilograma, ki spreminjajo razmerja sil. Takrat veste, da bo vaša boljša polovica jezna, tašča na zadnjih sedežih pa vam zna v čaj vmešati oleander. A ko se cesta zravna, odpre in postane 2 pasna, Cooper S pospešuje magično od 100 km/h proti svojim limitom. In zdi se da ni konca, da je vse skupaj izjemno hitro in skoraj poetično. Sedite namreč nizko, pogled na črnino asfalta pa je drugačen kot pri drugih avtomobilih. In zato so občutki drugačni kot v katerem koli drugem avtomobilu.

Mini je vedno bil in bo odličen avto. To tudi mora biti saj je saj za 100% dražji od dimenzijsko podobnih izdelkov na trgu. A teh 100 posto odtehta njegova karizma, osjećaji v vožnji in dejstvo, da ga ne boste prodali tako kmalu, kot avtomobile, ki tega ne premorejo. In ko začnete ta dejstva preračunavati se zgodi čarovnija. Mini postane racionalna nakupna odločitev, ki ji botrujejo iracionalna čustva.