Spomnite se, kolikokrat ste starše nehote prizadeli s svojimi besdami. In kasneje ste obžalovali za svoja dejanja, četudi so oni prizadeli vas. Besede bolijo, vendar jim morate odpustiti, ker je sovraštvo do tistih, ki so vas ustvarili, isto kot življenje s stalno bolečino.
Ne bomo srečali osebe, ki ni nekoč bila ali je v tem trenutku jezna na svoje starše. Četudi so ti morda popolni …, ampak ljudje se razlikujemo in nekaterim otrokom je primanjkovalo ljubezni i pažnja, ostali lepih besed i ljubih dejanj …
Živeti s stalno zamero in sovraštvom do staršev je isto kot živeti s stalno bolečino. To je isto, kot da se namerno ne želimo imeti radi in si zaupati. Če nas prizadenejo starši in jim ne moremo odpustiti, postanemo zgolj uničujoči. Številni ljudje leta in leta kopičijo bes, ki ga čuvajo kot zaklad. Imajo občutek, da bodo izdali sebe, če se ga bodo rešili, nanj pozabili indrugemu odpustili. Jeza postane njihovo drugo ime in sčasoma postanejo le “ubogi".
Če sprejmemo naše starše (ne glede na to, kakšni so), v resnici sprejemamo sebe. Rešiti jeze se ni lahko, a se je MORAMO, sicer bomo čelo življenje živeli nesretniče. Sami sebi bomo kradli srečo.
Če pomislimo za trenutek, tudi naši starši so nekoč imeli starše. Številni otroci tistega časa so bili vzgajani v agresivnem i neprijateljskem okolju. Morda zato imajo naši starši najglobje travme, ki so jih pripreljale do tega, da danes škodujejo nam. Da nam povzročajo bolečine. To zagotovo ni opravičilo, vendar moramo razumeti, da so naši starši morda nesrečni, zlomljeni in enostavno se ne znajo drugače vesti. Ker ne poznajo drugega. Boljšega.
Nihče nas ne more imeti rad tako, kot bi si mi želeli. Vednar si moramo priznati, da vse, dokler so naši starši živi, bo obstajala oseba, ki nas bo resnično imela rada Na svoj, poseben način. Oni so skrbeli za nas, ko smo imeli vročino, ko so nam rastli zobje, ko smo padli s koles … Oni so ljudje s prednostmi in pomanjkljivostmi, ki nas imajo radi tako, kot pač znajo.
Nismo več otroci. Razumeti moramo, da smo odrasle osebe, ki se zavedajo, da so naši starši zgolj ljudje s svojimi težavami. In jih ne smemo primerjati z domnevno popolnimi starši naših prijateljev. Naučiti se moramo zgraditi normalen odnos z njimi. Naučiti se jih moramo spoštovati, ker so oni nam podarili življenje.
Ker enkrat, ko jih več ne bo, nam bosta na tem svetu ostali zgolj osjećaj krivnje i žaljenje.
