私はついに私たちの話を超えました（個人的な告白）

Mislila sem si, zakaj bi si kdo želel izgubiti nekoga, ki ga tako strastno ljubi? Nekoga, ki bi mu odpustil vse tudi najtežje napake, in, mu dal neskončno novih priložnosti?

Verjela sem, da bova srečna in tega nisem hotela izgubiti. Nisem si želela nekoga drugega, ti si bil druga polovica mojega srca in verjela v to. Še zdaj ne morem verjeti, kaj lahko naredi nora zaljubljenost.

Mislila sem, da sem srečna in večno zaljubljena. Kako sem se motila. Izgubila sem se.

Verjela sem, da si ti tisti, ki je pobegnil iz najine zgodbe. Nekaj časa sem živela v tej iluziji, dokler nisem spoznala, da sem pravzaprav bila to – jaz.

Po tem nihče, ni bil dovolj dober zame. Niso bili takšni kot ti, niso me gledali na tisti način, niso me prijeli za roko na tisti način, niso… dokler nisem spoznala, da so bili vsi ti občutki lažni.

Ko sem te skozi čas prebolela, sem prerasla najin odnos, najino zgodbo. Na trenutke, mi je bila všeč, oseba, ki sem bila, saj je bila tako, strastna in zaljubljena. A le to, saj je bila tudi tako zelo nesigurna in šibka. Ni poznala svoje vrednosti. Skozi čas sem ti odpustila, saj si postal le poglavje v moji knjigi življenja.

Prerasla sem tisti čas, ki sem mislila, da je ljubiti nekoga bolj kot sebe, znak ljubezni.

Zdaj se preteklim spominom, le nasmehnem, nisem več tista naivna oseba. Spomin nate ne boli več. Ne pomeniš mi nič. Ne dovolim si več, da bi mi kdo povzročil toliko bolečine. Prerasla sem najino zgodbo. Čustva, ki sem jih čutila do tebe, sem pustila v preteklosti.

Bila je nezdrava, otročja, vroča in hladna, posesivna ljubezen. Zdaj se ne bi več zaljubila v nekoga, kot si ti.

Veste, kaj je najboljši del pri prebolevanju nekoga? To, da ga vidiš takšnega, kakršen je v resnici. Ne takšnega, kot si želiš, da je. In ko končno vzljubiš sebe, ne boš nikoli več dopustil takšnih stvari.

Vse, kar me je nekoč spravljalo v jok, me sedaj spravlja v smeh. Vem, kdo sem in kje so moje meje – od tega ne odstopam. Nikoli več.