Trzydziestodziewięcioletni Brazylijczyk Luis Claudio Pinto de Faria mieszka w Lublanie, gdzie uczy i odkrywa tajemniczy świat capoeiry w Lublanie. Urodził się w brazylijskim mieście Ubá w stanie Minas Gerais. Sztuka walki capoeira znalazła swoją drogę w Brazylii zarówno w ośrodkach sportowych i zdrowotnych, szkołach podstawowych, przedszkolach i…
Devetintridesetletni Brazilec Luis Claudio Pinto de Faria živi v Ljubljani, kjer poučuje in odkriva skrivnostni svet capoeire v Ljubljani. Rodil se je v brazilskem mestu Ubá v deželi Minas Gerais. Borilna veščina capoeira je našla svojo pot v Braziliji tako v športnih in zdravstvenih centrih, osnovnih šolah, vrtcih kot v univerzah, medtem ko je pri nas vedno bolj priljubljena oblika rekreacije.
Kdaj se je capoeira prvič pojavila in kdaj je v Braziliji doživela vnovično oživitev?
Točnega časovnega obdobja ne poznam. Nekateri viri pravijo, da se je prvič pojavila v sedemnajstem stoletju. V Brazilijo je prišla preko potomcev afriških sužnjev. Razvijala se je v vsakdanjem življenju suženjstva kolonialne Brazilije med pripadniki afriških plemen in ostalih indogenih ljudstev, ki so na ta način ohranjali svojo tradicijo, kulturo, vzdrževali vitalnost in s tem krepili telo in duha. Po odpravi suženjstva se je razvila v urbani fenomen, saj se je preselila v mesta. Nekaj časa je bila tudi prepovedana. Sedaj je prerasla v globalni fenomen, ki ima z vsakim dnem več privržencev.
Glasba in capoeira?
Na začetku glasba ni bila del capoeire. Inštrumenti, ki jih danes uporabljamo pri capoeiri so bili vpeljani šele v dvajsetem stoletju. Pred tem so jo izvajali na kakršno koli glasbo. Danes je primarni inštrument berimbau, ki je podoben z žico napetemu loku, ki ima na spodnjem delu resonančno bučo. Spremljajo ga tolkala pandeira oziroma tamburin ter atabaquia, bobnu konga podoben inštrument. Oblikuje se krog − roda, ki definira področje boja, znotraj katerega ”igrata” dve osebi glede na glasbo. Skupaj z glasbo se v igri razvijata koordinacija giba, ritma, strategije, sodelovanja in veščine dveh posameznikov znotraj rode.
Zakaj misliš, da capoeira pridobiva na popularnosti v zahodnem svetu?
Vedno je očarala ljudi. V Evropo je prišla v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, najprej v London. Ljudje, ki so prišli iz Brazilije, so želeli približati svojo kulturo ljudem v Evropi. Zanimanje pri ljudeh so vzpodbudili gibi, ki so bili zelo drugačni od vsega, kar so do tedaj videli. Preko plesa se je tako začelo spoznavanje brazilske kulture, saj učenje capoeire ni zgolj spoznavanje gibov in veščin, temveč je učenje igranja na brazilske inštrumente, učenje jezika, plesa, pesmi …
Se izvajanje capoeire razlikuje od države do države?
Roda je enaka ne glede na to, kje smo. Lahko se razlikuje glede na
glasbo in tehnike poučevanja določene šole. Obnašanje igralcev se
lahko znotraj rode razlikuje, a pravila so ista. Nekatere šole delajo več na akrobatiki, druge bolj izpostavljajo boj kot veščino. Menim, da če določen aspekt capoeire preveč razviješ, postane le-ta nepopolna. Težko je ohranjati integriteto, saj je obnašanje v rodi stvar osebne kulture. Capoeira se bo vedno prilagodila kraju, kjer se razvija. V Ljubljani se bo razvila drugače kot npr. v Franciji, saj imate drugačen ekonomski, politični in kulturni kontekst.
Obstajajo nepisana pravila znotraj rode?
Nepisane zakone se učenec nauči sproti med treningom, ki so: obnašanje v rodi, kdaj in kako lahko pristopiš v igro, kako poteka zamenjava inštrumentov itd. Kako udeleženec pristopi v rodo, je prepuščeno vsakemu posamezniku. Nekateri se prekrižajo, drugi poklonijo inštrumentom… Zgodilo se mi je, da je bil moj učenec musliman. Videl je, da se ostali učenci križajo. Sam se je pred vstopom v rodo poklonil, kot to počno muslimani, saj bi križanje bilo v nasprotju z njegovo vero. Vstop v rodo je osebna stvar in vsak lahko najde svoj notranji način, s katerim bo izrazil spoštovanje.
Kako doživljaš Slovenijo in ali jo lahko primerjaš z Brazilijo?
Rad imam vašo državo, predvsem Ljubljano in njeno arhitekturo. Ulice so čiste in lepo ohranjene, Slovenci so lepi in Kulturni ljudje. Narava v Sloveniji je lepa, spominja me na regijo, kjer sem se rodil. Všeč mi je Bohinjsko jezero, tam je mirno in lepo. Kadar sem blizu narave se počutim, kot da bi bil doma. Vsekakor je to država v kateri bi si želel živeti (ne glede na mraz). Težko je narediti primerjavo, saj ima vsaka država svoje prednosti in slabosti. Kot Brazilec vidim Brazilijo drugače od navadnega turista. Tudi Slovenije ne doživljam na način, kot jo doživljajo turisti. Naša kultura ter navade so drugačne. Capoeira je lahko pomagala, da slovenska duša postane bolj brazilska, ter možnost, da Slovensi spremenijo svojo življensko rutino. Zagotovo je ljubezen do Capoeire vez med Slovenijo in Brazilijo.
