Jesteś wszystkim, jesteś wystarczający!

Si sled vseh, ki so ti kdaj prekrižali pot. Si mamin in očetov smeh in sestrina podpora ter bratova ljubezen. Si vsak prijatelj, ki si ga imel, in vsaka oseba, ki si jo kdaj izgubil. Si učitelj, ki te je navdušil, in trener, ki te je izzval. Si prva oseba, ki si jo ljubil, in zadnja, ki ti je obljubila, da nikoli več ne boš padel. Si vse tiste osebe, ki te še niso imele priložnosti spoznati. Ti si vse!

Si tesnoba in negotovost. Si ljubosumje, si zmešnjava, ki si jo ustvaril. Si strah. Strah pred prihodnostjo, pred osamljenostjo, strah pred padcem, pred neuspehom. Strah, da nisi nikoli dovolj.

Si bes in prezir. Si krivica, ki si ji bil priča, in si nemoč, ki si jo ob tem čutil. Si ljudje, ki te niso spoštovali, in si prijatelj, ki te je izdal. Si neznanec. Si grenkoba, ki si jo občutil, ko te je nekdo zapustil, otrplost pred bolečino.

Si bojazen in obžalovanje. Si žalost, ki si jo občutil, ko si gledal, kako se zapira kovček, v katerem je skrito tvoje srce. Si obup, ki se kdaj pa kdaj ovija okoli tebe, takšen, da komaj dihaš. Si solze, ki tečejo po licu in so se pomešale z dežnimi kapljicami. Si žalost, o kateri ne želiš govoriti, si vsi načini, kako jo poskušaš skriti. Si vse maske, s katerimi si pokrivaš obraz. Si praznina in osamljenost, ko čakaš na ljubezen. Si preteklost, ki je ne moreš popraviti, in si opravičilo, ki pride iz srca. Si vse, kar te je kdaj ranilo in zlomilo.
Ampak, ti si vse.

Si zdravilo. Živiš. Si vsak val, ki si mu bil priča, ko je trčil v obalo, in vsak sončni zahod, ki si ga opazoval. Si sončno, deževno, sneženo in vetrovno jutro, ki ga ceniš, ker si se zbudil v njem. Si popoldanski sprehod, si hladen zrak, ki si ga globoko vdihnil. Si vse malenkosti, ki si jih naredil v težkih dneh, da so ti pomagale iti naprej. Si čas, ki si si ga vzel zase, čas, ko si dal vse od sebe, da bi bil nekomu dovolj.

Si rast. Si odsev svojih misli. Si objem, ki ti ogreje dušo. Si otrok, ki je v tebi in bi še vedno rad skakal po lužah. Si naivno zaljubljeno srce, ki nagaja razumu. Si misel na nekoga, ki ne odide.

Si bolečina, ki si ji dovolil, da jo občutiš, namesto da bežiš od nje. Si trenutek, ko se sprijazniš z njo. Si vsi ljudje, ki si se jim odprl, in si vse rame, na katerih si si dovolil jokati, dokler ti ni zmanjkalo solz. Si mirnost, ki si jo čutil, ko se je teža bolečine spustila in si dopustil ranljivosti, da je prišla na svoje mesto.

Si upanje. Si trenutek, ko si spoznal, da te vsak dan malo manj boli in da si se prvič po dolgem času smejal in se počutil fantastično. Si sreča. Si cilj in si moč, ki jo potrebuješ, da jih osvojiš. Si dnevnik, v katerem imaš zapisane svoje sanje. Si sanje, ki jih izgubiš, in sanje, ki jih uresničiš.

Si prvi zmenek in vsa njegova nerodnost. Si prvi poljub. Si nekomu vse. Si otroški nasmeh in zaspan popoldanski dremež. Si žgečkanje. Si vsak trenutek, ki te pelje v naslednji dan. Si potrpljenje in si čas, ki mu dovoliš, da te sestavi, da sestavi vse tvoje razbite delčke v nepopolno celoto. Tebe.

Ti si TU. Ti si VSE. Ti si nepopoln. Ti si ljubezen!