I3 er BMWs første serielle elektriske model, der målmæssigt hører til B-segmentet, og den medfører en hel række teknologiske udskejelser, såsom en kulfiberkabine og sandwichkonstruktion, der sænker vægten og tyngdepunktet markant. og forbedre køretøjets økonomi og køreegenskaber. Den er til salg i Tyskland for 34.900 euro, men den bliver ikke tilgængelig her på grund af den dårlige infrastruktur.
Električni pogon je alternativa klasičnemu bencinskemu in dizelskemu že veliko dalj časa kot si večina ljudi misli, največji problem v preteklosti sta bila le cena in s tem preboj tovrstnih avtomobilov na trg in tudi moč naftnih lobijev, ki so venomer trdili, da elektrika kljub ničnim emisijam ni neoporečna, saj se za proizvajanje elektrike, ki poganja tovrstne avtomobile. Kljub temu generirajo škodljive emisije.
Ampak če bi šli tako daleč, potem lahko klasičnim fosilnim gorivom najdemo še celo vrsto načinov onesnaževanja našega z emisijami že dokaj zasičenega okolja in zato lahko rečemo vsaj, da elektrika je ena najčistejših oblik pogonskih goriv, ki danes trka na vrata glasneje kot kdajkoli.
Za to so poskrbeli tudi pri BMWju, ki so pred kratkim kupcem ponudili prvi serijski električni model bavarske znamke, ki po klasifikaciji in merah spada v B-segment enoprostorsko naravnanih vozil (se pravi mu najbližjo konkurenco predstavljajo opel meriva, nissan note in podobni), posebnost pa predstavlja potniška kabina, ki je v celoti izdelana iz karbonskih vlaken in s tem več kot 100 kilogramov lažja od klasične jeklene. Jeziček na tehtnici tudi z drugimi “varčevalnimi” prijemi pokaže za elektriko “rahitičnih” 1.195 kilogramov temu primerna pa je tudi ekonomičnost, kjer doseg z enim polnjenjem znaša do 160 kilometrov, proti doplačilu pa je tega s pomočjo “rage extenderja” v obliki bencinskega dvovaljnika, mogoče povečati na preko 250 km.
Za pogon “osnovne” različice pa skrbi električni sinhroni motor s 125 kW/170 KM in navorom 250 Nm, s katerim i3 doseže hitrost 150 km/h (po nemških avtocestah šlo je tudi malenkost preko), pospešek do stotice pa znaša vsega 7,2 sekunde. Za pogon skrbi 18,8 kW/h li-ion baterija shranjena v dvojnem dnu, med obema kolesnima osema, kar zagotavlja nizko težišče in boljšo razporeditev teže, polniti pa ga je mogoče prek standadne 230 V vtičnice (osem ur polnjenja) ali prek polnilne postaje, ko je 80 odstotkov na voljo po 30 minutah.
Z oblikovnega stališča je zunanja podoba BMW i3 sicer (dovolj) prepoznavno BMWjevska, čeprav futuristično ukrojena, predvsem gledano z boka, kjer se pogled zaustavi pri samosvoji bočni liniji, ki je posledica različno dolgih bočnih vrat in nasploh posebnega vpetja vrat, ki se odpirajo vsaka k sebi in k mizi prinesejo boljšo prostornost potniške kabine in lažje vstopanje vanjo. Z boka je i3 tako velik posebnež, se pa taisti motiv ponavlja tudi na prednjem delu, pri povsem pokritih ledvičkah, ki značilno pomenita motorno masko, kakor tudi izgledu zadka, kjer so prtljažna vrata v celoti iz stekla, luči pa so postavljene pod steklo, njihova svetloba pa proseva skozi.
I3 pa preseneti predvsem z notranjo prostornostjo, saj je centimetrov za potnike v milimeter manj kot štiri metre dolgemu in 1,77 metra širokemu vozilu resnično precej. Ker je motor vgrajen neposredno nad zadnji pogonski par koles, ni potrebe po “tunelu” med sedeži, tako da je tudi za zadnja potnika sedenje presenetljivo dobro in prostorno. Ni B-stebrička, tako da je dostop prek “samomorilskega” zadnjega para vratc (dobesedno) na zadnjo klop razmeroma enostaven. Prtljažnik ponuja osnovnih 260 litrov prostora, za prvo silo je mogoče nekaj drobnarij spraviti tudi v manjšo luknjo pod prednjim “motornim” pokrovom.
Še besedo ali dve o vožnji – kot pri vseh električnih vozilih tudi pri i3 pospešek riše nasmešek na obraz, saj gre za zelo poskočno vozilce, ki se pri pospeških lahko primerja tudi s kakšnim športnim kupejem. Do prve stotice je namreč potrebnih le dobrih sedem sekund, na vsak pritisk na stopalko za plin, pa se i3 odzove hitro in njegova hitrost bliskovito narašča. Vse do končnih 150 km/h, čeprav je nam na nemških avtocestah v okolici Rupholdinga uspelo doseči tudi hitrost 155 km/h.
