Biti popolna mama, misija nemogoče?
Popolna mama je za nekatere ideal, za druge mit. V današnjem svetu se mnoge matere znajdejo pod nenehnim pritiskom, da bi bile popolne. Pogosto verjamejo, da morajo storiti več, kot je sploh mogoče, kar pa vodi v sam stres, ki ne koristi razvoju otroka ali počutju mame. A zakaj se toliko sodobnih staršev, predvsem mater, počuti dolžnih, da bi bili popolni starši?
Foto: Unsplash/Liana Mikah
Nekje v bližnji preteklosti so številne matere začele čutiti, da morajo biti popolne, da bi vzgojile dostojne in uspešne otroke. Družba je postavila izjemno visoke standarde, ki vključujejo popolno vzgojo otrok, uspešno kariero in urejen dom, poleg tega pa mora biti ženska še ljubeča žena, v dobri fizični kondiciji in s primerno, uravnoteženo prehrano za vso družino. Organsko, če je le mogoče. Vse te zahteve predstavljajo ogromno breme, zaradi česar mnoge matere preveč pričakujejo same od sebe. Ironično pa je, da največji pritisk pogosto prihaja prav od njih samih.
Ne popolna mama, dovolj dobra mama
Britanski pediater in psihoanalitik Donald Winnicott je že leta 1953 skoval izraz “dovolj dobra mama”. S tem izrazom je želel poudariti, da matere ne potrebujejo biti popolne, da bi dobro vzgojile svoje otroke. Biti morajo le dovolj dobre. Winnicott, ki je v svoji karieri skrbel za tisoče dojenčkov, je opazil, da otrokom ne koristi, če so njihove matere popolne – če so vedno prisotne in če vedno izpolnijo vsako njihovo potrebo. Takšen pristop namreč ni optimalen za razvoj otroka.
Foto: Unsplash/Nathan Dumlao
Novorojenčki seveda potrebujejo takojšnjo nego in hranjenje. A ko otrok nekoliko odraste, lahko prenese manjšo zamudo pri zadovoljevanju svojih potreb. To mu pomaga razvijati sposobnost prenašanja frustracij in sposobnost odlašanja z zadovoljevanjem želja. Winnicott je opazil, da so otroci dejansko imeli koristi, ko jih je mama občasno “razočarala” v manjših stvareh. To jih je pripravilo na neizogibna razočaranja, ki jih bodo doživeli v resničnem svetu.
Naši otroci morajo biti pripravljeni na življenje, ki vključuje nekaj razočaranj, in na odnose z drugimi ljudmi, ki prinašajo vzpone in padce. Prijatelji in kasneje partnerji ne bodo vedno na voljo; ne bodo vedno prijazni. In otroke moramo na nežen način s tem soočiti že dovolj zgodaj.
