Kolikokrat si boš rekla, da potrebuješ samo še malo časa? In kolikokrat boš sebe potisnila na stran, samo zato, da bi ostala blizu nekomu, ki še vedno ni odločen?
Na začetku čakanje ne deluje problematično. Ne boli, ne zbuja alarma. Zdi se kot potrpežljivost, kot razumevanje, kot znak, da znaš imeti nekoga rada brez pritiska.
Prepričana si, da delaš prav, ko puščaš prostor. A dnevi minevajo, odgovori ostajajo isti, ti pa ostajaš na mestu. Čakaš. Ne na čudež, ampak na odločitev, ki se ne zgodi.
Čakaš, ker verjameš v potencial
Verjameš, da se bodo stvari sčasoma sestavile. Da bo dozorel. Da bo uvidel. Verjameš v potencial. V idejo, kaj bi to lahko bilo, če bi se stvari le malo premaknile. Vsaka drobna pozornost se zdi kot znak, da nisi zaman vztrajala.
A potencial ni odnos. In upanje ne nadomesti dejanj. Medtem ko čakaš, se tvoje življenje nezavedno prilagaja neodločnosti nekoga drugega.
Foto: Freepik
Postaneš tista, ki vedno razume
Ne sprašuješ več, kam to vodi. Ne omenjaš prihodnosti. Raje molčiš, da ne bi izpadla zahtevna. Počasi sprejmeš manj, kot si dejala, da boš. Ne zato, ker bi bilo dovolj, ampak ker se bojiš izgubiti še to malo, kar imaš.
Ob tem se ne zavedaš, koliko prostora zavzame to prilagajanje. Šele čez čas spoznaš, da nisi izgubila njega, temveč sebe v njem.
Nedorečenost začne oblikovati tvoj vsakdan
Vsako sporočilo dobi prevelik pomen. Vsaka tišina sproži dvome. Veselje ni več spontano, ampak previdno.
