So ljudje, ki nas zapustijo, ko nam gre najslabše, in so ljudje, ki ostanejo – ne glede na vse. Ta zapis posvečam njim, pravim prijateljem, ki so z nami v vsakem vremenu, v vseh okoliščinah, brez pričakovanj in brez pogojev. Redkim draguljem.
Tisti, ki vedo, kako je biti ranjen in sam!
Hvala prijateljem, ki razumejo, da življenje ni vedno pravljično in da imajo vsi svoje bitke. Vedo, da so temni dnevi naraven del življenja in da je včasih vse, kar potrebujemo, nekdo, ki nas samo posluša. Ne postavljajo vprašanj, ne iščejo hitrih rešitev, preprosto so tam – kot tihi spremljevalci, ki nam dajejo občutek, da nismo sami.
hvala, da si! Foto: Karolina Grabowska / Pexels
Prisotni tudi, ko besede niso potrebne
So tisti trenutki, ko besede niso dovolj. Ko bolečina in tesnoba preprosto nimata izraza. In vendar, naši pravi prijatelji znajo priti tudi takrat, ko ne najdemo pravega načina, kako izraziti, kaj nas teži. S svojo prisotnostjo, toplim objemom ali nežnim nasmehom nam pokažejo, da je v redu biti ranljiv. Njihova prisotnost nas pomiri, spomni nas, da smo vredni in ljubljeni, tudi ko sami v to ne verjamemo.
