Če bi mu rekla, da ni bilo boleče, bi bila laž. Če bi mu rekla, da je ni niti malo prizadel, bi bila to še večja laž.
Resnica je, da je v njeni duši, mislih, srcu pustil nešteto majhnih ran. Verjela je v osebo, sestavljeno iz delčkov sanj, čeprav je vedela, da je bil on samo privid. Nekajkrat mu je povedala, da ni oseba, ki spada v njegove predstave. A ni odšel. Bala se je odločitev, čustev, neznane prihodnosti, in ga je odrinila stran, a že v naslednjem trenutku si ga je tako noro želela nazaj.
Ni razumel, ni sprejel opravičila. Ni odpustil. Ni mu bilo mar. Ni bil nekdo, ki bi ji podal roko in ji pomagal, da bi splezala v njegov objem. Odšel je, kakor je prišel, nenadoma.
Ni verjela, da bo. Mislila je, da se bo vrnil, da bo dejal, da mu je mar, vsaj malce. Pa mu ni bilo. Kljub temu ga ni znala izpustiti iz svojih misli. Pogovarjala se je s tišino. Počutila se je tako neumno. Mislila je nanj, čeprav je nekje v sebi dobro vedela, da nimata prihodnosti.
A padla je v zgodbo, v sanje, postala je nekdo drug. Spraševala se je, kdo je ta oseba, saj se sploh ne prepozna, kje se je izgubila, kam je izginila.
Potrebovala je dneve, tedne, mesece, da se je sestavila, ker je padla na celi črti. Spoznala je del sebe, ki ga nikoli ni želela poznati, sploh ni vedela, da lahko obstaja kje v njej. Tista nora zaljubljenost v neznanca, v besede, v popolno osebo, ki si jo je ustvarila v svojih sanjah. Zdaj ve, da je prišel z namenom.
Nič ne obžaluje, ni bil napaka. Ni bil nekdo, ki bi ga takoj pozabila. Naučil jo je pomembno lekcijo, da ljudje, ne glede na to, kaj mislite, da so, ponavadi prav to niso. Bil je dežna kaplja, ki izgine, kakor da je nikoli ni bilo. Naučil jo je, da nobena pričakovanja, ne dobra ne slaba, niso v redu.
Verjela je, da je on nekdo, ki bo njen in njegov svet obrnil na njiju. Da je nekdo, ki …
