Kaj je whataboutizem? Če novinar na tiskovni konferenci vpraša ministra o slabem stanju v zdravstvu, pogosto sliši odziv, ki se glasi: “Zakaj pa niste nič rekli, ko so pred desetimi leti zaprli več klinik?” Namesto konkretnega odgovora dobimo vrnitev v preteklost in razpravo o starih aferah. Učinek tega je preprost, a učinkovit – občinstvo izgubi fokus, pogovor pa postane čustvena razprava o starih zamerah, ki ne ponuja nobenih rešitev za trenutno situacijo.
Mojstrsko orodje političnih spopadov
Politični diskurz je pravo gojišče “whataboutizma”. Ko aktualna vlada prejme očitke zaradi afere ali napak, lahko skoraj pričakujemo odgovor, ki bo spominjal na: “Prejšnja vlada je počela še hujše!“ S tem se politične elite izognejo neposredni odgovornosti in razpravo premaknejo na “tekmovanje” o tem, kdo ima daljši seznam napak.
Ta fenomen ni omejen le na politiko. Prisoten je tudi v družbenih razpravah na omrežjih, kjer uporabniki ob kritiki aktualnih dogodkov pogosto napišejo: “Se spomnite leta 2010, ko se je zgodilo enako?” S tem namesto soočanja z današnjimi problemi obujamo preteklost in s tem razvodnimo razpravo. Kar naenkrat je manj pomembno, kako rešiti težave, in bolj pomembno, kdo je prvi grešil.
Zakaj “whataboutizem” tako dobro deluje?
Razlog, zakaj ta taktika tako pogosto uspe, je preprost: ljudje imamo prirojeno potrebo po pravičnosti in primerjavah. Če nekdo omeni, da je nekoč druga skupina storila nekaj podobnega, to vzbudi občutek, da morda ni pošteno, da le ena stran odgovarja za svoje napake. Tovrstni izgovori nas zamotijo z močnim emocionalnim nabojem – spomnijo nas na krivice iz preteklosti, na zamere, ki so še sveže. Posledično se javnost razdeli na tabore, ki namesto argumentov za rešitev težave izkopavajo stare zgodbe.
Foto: envato
