Naj razložim. Če še vedno verjamete, da je definicija pametnega človeka tisti, ki v šoli zbere vse točke pri matematiki in zna na pamet zdrdrati definicije iz učbenika, imam za vas slabo novico. Ta vlak je že davno iztiril.
Slovenija ima, roko na srce, fetiš na povprečje in »pridnost«. Šolski sistem je tovarna za proizvodnjo ubogljivih bioloških kalkulatorjev. Ampak, dragi moji, reševanje tehničnih težav in sledenje navodilom je postalo commodity. Surovina. Poceni blago. To danes umetna inteligenca (AI) naredi hitreje, ceneje in brez tiste tipične slovenske pavze za kavo. Če je tvoja edina kakovost ta, da si priden in barvaš znotraj črt, te bo povozil algoritem.
Kdo pa so zmagovalci te nove dobe?
Poglejte v zadnje klopi. Tja, kamor so učitelji vedno pošiljali tiste, ki so »motili pouk«. Govorim o tistih »problematičnih« otrocih. O tistih z nalepko ADHD, o upornikih, o tistih, ki jim rečemo »posebni« ali pa so preprosto preveč zamaknjeni, da bi poslušali suhoparno razlago. O tistih z odločbo.
Ti otroci so zlato naše družbe. Oni so X-Men nove generacije. Zakaj? Ker njihovi možgani ne delujejo linearno. Ker ne vidijo le točke A in točke B, ampak vidijo celo abecedo možnosti vmes, ki jih »pridni« spregledajo. Medtem ko se odličnjaki učijo sistema na pamet, ti »uporniki« sistem heckajo. Iščejo bližnjice. Gledajo onkraj. Imajo fokus na nečem in strast.
Ironija usode je popolna: na standardiziranih testih ti otroci nikdar ne bodo blesteli. Morda bodo celo pogrnili. Ampak standardizirani testi so narejeni za standardizirane ljudi – za svet, ki ne obstaja več. Ti testi merijo, kako dober robot si. In to ni več zadosti.
Ti »zamaknjeni« posamezniki pa imajo nekaj, česar stroj nima: kaos v glavi, ki rojeva inovacije. Imajo intuicijo. Imajo sposobnost, da v nesmislu vidijo vzorec. Imajo svojo norost in obsesijo.
