Ljubezen po petih letih ni več tista začetna, hrepenenjska, žgoča ljubezen. Ni več iskrenja, ki ti stresa živce in te drži budno celo noč. To je nekaj veliko globljega, bolj subtilnega, a vseeno močnejšega. To je zrela ljubezen.
Kot je nekoč rekel modri pisatelj Antoine de Saint-Exupéry: “Ljubiti ne pomeni gledati drug drugega, temveč skupaj gledati v isto smer.” To je tisto, kar po petih letih zares dojameš. Ljubezen je več kot le strastno iskanje ugodja v objemu drugega, je tudi skupno življenje, skupno sanjanje, smer, ki je skupna, tudi, ko si na različnih poteh.
Foto: envato elements
Rada se spomnim tiste anekdote, ko smo se sredi poletja odločili za pohod v gore. Bil je to vzpon, ki je bil zanj lahko prehoden, zame pa je bil pravi izziv. Ko sem se spotikala, utrujena in na robu obupa, se je obrnil k meni, mi ponudil roko in rekel: “Ne gremo zato, da pridemo na vrh, ampak zato, da skupaj preživimo ta dan. Ni pomembno, kako hitro gremo, pomembno je, da gremo skupaj.” To je bila lekcija, ki je zaznamovala moje razumevanje ljubezni in naše zveze.
V teh petih letih sem se naučila, da je ljubezen včasih tiha. Ni vedno vse o velikih gestah, spektakularnih darilih ali strastnih objemih. Včasih je ljubezen v tem, da ti nekdo pomaga pri pomivanju posode po dolgem dnevu, v tem, da ti pripravi kavo točno tako, kot jo imaš najraje, ali v tem, da te zagrabi za roko sredi sprehoda in ti pove, kako zelo te ima rad.
