Ne vem, kje naj začnem, kaj naj povem osebi, ki si zasluži cel ocean, poln zahval? Mama, hvala, da si mi dala življenje, da si mi dala srce - in očka seveda.
Mama, hvala ti, ker si verjela vame, še preden sem se rodila. Da si vztrajala in mi dala priložnost, ki so mi jo skoraj vzeli. Hvala, da si verjela vame. Brez tebe me danes ne bi bilo.
Hvala, da, si se žrtvovala skozi življenje zame, da sem lahko postala – to, kar sem.
Hvala, ker sem lahko devet mesecev prebivala v tvojem trebuščku, da si se odpovedala kavi, kozarčku vina, ker si želela biti prepričana, da bom zdrava. Da si prenašala jutranje slabosti in bolečine ob porodu.
Hvala, da si mi rekla, da sem lepa, ko si me prvič držala v naročju, čeprav sem bila videti malce zmečkano – a zate sem bila najlepši otrok na svetu.
Hvala, za vsako neprespano noč, ko si me čakala, čeprav takrat ni izgledalo tako, sem ti bila neskončno hvaležna.
Hvala, da si se pretvarjala, da me razumeš, čeprav nisem izgovorila niti besede. Hvala, ker si z menoj gledala risanke, brala slikanice, se igrala.
Mama-hvala! Foto: Andrea Piacquadio / Pexels
Hvala, ker si bila nekdo, na katerega sem se vedno lahko zanesla, ko sem padala in bila prestrašena. Hvala, da si me držala za roko, ko sem morala oditi v vrtec in mi govorila, da bo vse v redu.
Hvala, da si dejala, da ti je všeč vsaka moja risba kakor, da je bila vrhunsko umetniško delo. In, da, se nisi smejala, čeprav je moj kuža bil videti – kakor kup nečesa.
Hvala, ker si mi pustila, da sem to, kar sem, ne glede na vse padce in napake. Hvala ti.
Hvala, da si bila tam, ko nikogar drugega ni bilo ob meni.
