Sedim v tišini in razmišljam. Zakaj se vsak poskus razmerja konča, še preden zares zaživi? Vem, da problem ni v drugih. Ni v tistih, ki so odšli, niti v tistih, ki so želeli ostati. Težava je nekje v meni. Ne znam biti v razmerju. To je misel, ki me spremlja kot senca.
Vsakič, ko se nekdo približa, začutim tesnobo
Moj um se sprašuje, ali bom dovolj dobra, ali bom razočarala ali bom ponovno prizadeta. Te misli me preplavijo in postavim zidove, še preden ima kdo možnost priti bližje. Ironično, hrepenim po bližini, a se je hkrati bojim. Ta notranji konflikt je kot vozel, ki ga ne znam razplesti.
Včasih, sem bila prepričana, da bom ljubezen preprosto našla. Zdelo se mi je, da se bo zgodilo samo od sebe – kot v zgodbah, kjer srečaš pravo osebo in vse se postavi na svoje mesto. Toda z leti sem spoznala, da ljubezen zahteva več. Zahteva ranljivost, zaupanje in odprtost. In prav te stvari so mi najtežje.
Razmišljam. Foto: Freepik
Globoko v sebi nosim sledi preteklih izkušenj
Te rane me neprestano opominjajo, da ni vselej varno odpreti srce. Ena izmed mojih prvih ljubezni se je končala s tišino – brez pojasnil, brez zaključka. Dolgo sem razmišljala, kaj sem naredila narobe, in krivila sebe za njegov odhod. Ta občutek me spremlja še danes. Bojim se, da bom znova razočarana ali, še huje, da bom jaz tista, ki razočara.
Včasih je najtežje priznati, da morda sploh ne vem, kaj pomeni biti v pravem razmerju. Vem, kako pokazati naklonjenost, kako osrečiti nekoga za trenutek, toda kako ustvariti trajno vez? Tu me spremlja občutek neznanja. Morda sem bila vedno bolj osredotočena na to, kaj drugi potrebujejo, in nikoli nisem zares razmislila, kaj potrebujem sama.
