Če sem iskrena, se včasih vprašam: zakaj je sreča tako izmuzljiva? Zakaj jo vedno znova iščem v prihodnosti – v nekem “jutri”, ki se nikoli ne zdi povsem dovolj blizu?
Božični čas ima nekaj posebnega
Ustavi me. Spomni me, da življenje ni samo o tem, da hitim od cilja do cilja. Je o trenutkih, ki jih pogosto spregledam.
Včasih se mi zdi, da sem srečo iskala na vseh napačnih mestih. V priznanju drugih, v neskončnih seznamih opravil, v pričakovanjih, ki so bila prevelika, da bi jih lahko izpolnila. Pogosto sem mislila, da bom srečna, ko bom dosegla nekaj velikega – ko bo moje življenje bolj urejeno, moje telo bolj popolno, moji dnevi bolj organizirani.
Ampak vsakič, ko sem dosegla tisto, kar sem mislila, da bo prineslo srečo, sem ugotovila, da je občutek trajal le trenutek. Kot bi poskušala zadržati vodo v dlaneh – sreča se je razlila, še preden sem jo zares začutila.
Za Božič si želim srečo, ki ni odvisna od popolnih okoliščin
Želim si srečo. Foto: Freepik
Želim si srečo, ki je trdna kot drevo, zakoreninjeno globoko v tleh, ki se ne zruši ob vsakem vetru. Želim si srečo, ki me spremlja v vseh mojih razpoloženjih – v veselju, v dvomih, v tistih tihih trenutkih, ko se zdi, da svet utihne.
Sreča je, ko si dovolim biti to, kar sem
Ko odložim maske, ki jih nosim, da bi ugajala drugim, in se sprejmem – v vseh svojih nepopolnostih. Je v tistem občutku, ko se pogledam v ogledalo in si ne rečem, da nisem dovolj dobra, ampak si nežno priznam: “Tukaj si. To si ti. In to je čisto dovolj.”
Včasih si želim, da bi me tega naučili prej – da sreča ne pride iz primerjanja z drugimi, ampak iz tega, da neham tekmovati s seboj.
Želim si, da bi se bolj ljubila. Brez pogojev, brez “če bi le bila boljša.” Samo zato, ker sem jaz jaz – in to je dovolj.
