Ni te bilo, ko se je svet spremenil v tišino in temo. Odšel si prav takrat, ko sem najbolj potrebovala bližino. Zakaj? Vprašanje nima takojšnjih odgovorov, a odpre prostor za razmislek. Ta prostor je bil dolgo prazen, a prav v tej praznini se je začelo nekaj novega. Iz odsotnosti se je rodila moč. Iz tišine se je oblikoval glas. Iz zapuščenosti je nastala samostojnost, ki danes ne potrebuje potrditve od zunaj.
Nisi bil ob meni, ko me je strah ohromil in ko so bile noči daljše od dni. Takrat sem prvič zares razumela, kako glasna zna biti tema, ko ni nikogar, ki bi jo utišal. Ostala sem sama s svojimi mislimi, z nemirom in z vprašanji brez odgovorov. Prav v tej tišini pa se je zgodilo nekaj odločilnega. Ker si me pustil samo s temo, sem se naučila hoditi brez tvojega zemljevida.
Naučila sem se poslušati lastne korake, zaupati lastni presoji in najti pot k sebi brez usmeritev drugih. Samota ni bila darilo, bila pa je učiteljica, ki ni poznala popuščanja. Ni me tolažila, ni mi lajšala poti, me je pa oblikovala.
Foto: Unsplash
Zanesla sem se lahko le nase
Ko sem potrebovala roko, ki bi jo lahko prijela, je ni bilo. Namesto tega sem bila prisiljena poiskati oporo v sebi, tam, kjer je prej nisem znala ali hotela videti. Bolečina, ki je ob tem nastala, ni izginila čez noč. Bila je vztrajna, tiha in zahtevna, vendar me je naučila nečesa bistvenega: kako se pomiriti brez tolažbe drugih in kako zaceliti rane brez zunanjih obljub.
Ta proces ni bil hiter, bil pa je zanesljiv. Iz nemoči se je počasi rodila notranja stabilnost. Spoznala sem, da moč ni vedno glasna in da se največkrat rodi tam, kjer ni več nikogar, ki bi jo nadomestil.
Sebičnost je bila tvoje drugo ime
Nisi bil ob meni, ko sem se borila, vendar si mi s svojo odsotnostjo pokazal resnico o sebi. Razkril si, kako pogosto vidiš le lastne potrebe in kako redko razumeš bolečino, ki je nisi doživel. To spoznanje ni bilo lahko, a je bilo nujno.
Foto: Unsplash
