Ljubezen ne pozna pretvarjanja in laži, ljubi tudi, če te ne ljubijo nazaj. Kdor ljubi ter pokaže svojo ljubezen in ranljivost, je človek vrednot. Redka vrlina v teh časih.
Ko se odnos, ki se v bistvu ni niti začel, konča, ti ostane samo čuden občutek in polno vprašanj. Želiš razumeti, zakaj kljub temu, da si se tako dobro razumel in se povezal z osebo, to ni bilo dovolj, da bi nadaljevala vajin odnos.
Popolnoma se odstranijo iz tvojega življenja. Morda ti niti ne odgovarjajo več na klice, sporočila, če pa, pa ti rečejo, da niso želeli nič resnega.
S teboj so bili, dokler si služil nekemu namenu, bil si predmet, ki ga zavržeš, ko se pokvari ali mu poteče rok uporabnosti. Ob tem ti dajejo občutek, da je s teboj nekaj narobe, ker čutiš, ker ti je mar. Rečejo ti, da si “nor”.
S teboj so bili, dokler si služil nekemu namenu.
“Nora” je misel, da je normalno, da se z nekom povežeš, da si z njim intimen, potem pa mu je vseeno zate. To je tisto, kar je bizarno in nenavadno. To je tisto, kar je moteče.
Nisi “nor”, če se navežeš na osebo, s katero si deliš življenje. Nisi “nor”, če te skrbi za drugo osebo, če ji pokažeš svojo ljubezen. Noro je, da nekdo lahko vloži čas in trud v razmerje in si potem zanj samo duh.
