"Največja sreča v življenju je, če si ljubljen takšen, kakršen si ... oziroma kljub temu." – Viktor Hugo
Prezrela sem, da bi čakala, da se zaveš moje vrednosti. Nimam težav s počasnim sprejemanjem stvari, niti se ne želim preseliti v tvoje stanovanje. Imam pa težavo, ko gre za komunikacijo, ki poteka le s sporočili, brez kakršnih koli osebnih srečanj. Imam težavo, ko najina zveza nima definicije. Imam težavo z dvomi in neodločnostjo.
Prezrela sem za igranje igric. Če se spogleduješ z nekom drugim, ali mi omenjaš, kako si te želijo druge ženske, nisi oseba zame. Če ti nisem prioriteta in težko najdeš čas za naju v svojem natrpanem urniku, nisi oseba zame. Ne zanima me nejasno mesto v tvojem življenju. Ne bom te prosila za tvojo pozornost. Ne bom te prepričevala, zakaj bi izbral mene med vsemi ostalimi. Če si v dvomih in izbiraš med mano in drugo možnostjo, izberi njo. Nočem biti rezerva. Želim biti edina.
Prezrela sem, da bi se pretvarjala. Če mi rečeš nekaj, kar me zmede, ne bom ponoči razmišlja in si ponavljala tvojih besed ter se spraševala, kaj si želel s tem povedati. Če se do mene vedeš nesramno, ne bom molčala, samo zaradi tega, da bi se izognila prepiru. Postavljala ti bom vprašanja. Govorila bom, razkrila svoje občutke, namesto da bi si držala masko na obraz. Ne bom izbrisala svojih občutkov, da bi se ti počutil bolje. To ni moj slog.
