Vsi imamo neizmerno radi lepe, udobne iluzije sodobnega sveta. Radi si domišljamo, da naša vsakodnevna vprašanja orodjem, kot sta ChatGPT ali Midjourney, preprosto odlebdijo nekam v neotipljiv, eteričen oblak, kjer prijazni algoritemski vilinci s pomočjo sončne svetlobe in mavric v hipu sestavijo esej, recept za lazanjo ali marketinško strategijo. Toda resničnost je, kot ponavadi, precej bolj groba, umazana in predvsem neznosno glasna.
Prikupna igračka z neprijetnim industrijskim klicem
Ko povprečen uporabnik pomisli na umetno inteligenco, si predstavlja gladke steklene površine najnovejših telefonov in futuristično grafiko. V ozadju pa stojijo gromozanska industrijska poslopja, polna stotisočev pregretih silicijevih procesorjev, ki neprekinjeno požirajo gigavate elektrike in milijone litrov vode za hlajenje. Da bi opozorili na to skrito, a izjemno uničujočo plat digitalnega blišča, sta newyorški kreativni studio Basura in elektronski glasbeni projekt Big Data, ki ga vodi priznani producent Alan Wilkis, ustvarila nekaj briljantno ciničnega v okviru svoje kampanje Adopt A Data Center.
Predstavljamo vam igračo z imenom Bezzy. Na prvi pogled gre za povsem nedolžno, mehko plišasto bitje z velikimi očmi, ki kar prosi za objem. A ko ga stisnete k prsim v pričakovanju toplega tolažilnega zvoka ali prijaznega predenja, vas namesto tega preseneti neprijetna industrijska zvočna kulisa. Igrača namreč začne predvajati avtentičen zvočni posnetek resničnega podatkovnega vozlišča.
Pristni zvok strežnikov iz Virginije
Zvočni zapis, ki ga Bezzy sproži ob vsakem močnejšem stisku, prinaša surovo industrijsko brnenje in visokofrekvenčno piskanje neštetih ventilatorjev ter hladilnih sistemov, posneto neposredno ob velikem podatkovnem centru v ameriški zvezni državi Virginija. Tamkajšnje lokalne skupnosti morajo to neprekinjeno zvočno onesnaževanje prenašati štiriindvajset ur na dan, sedem dni v tednu, da lahko preostali svet nemoteno brska po spletu in ustvarja digitalne nesmisle.
Ustvarjalci so z igračo Bezzy zadeli bistvo sodobnega razcepa med udobjem in njegovo ceno: na eni strani imamo mehkobo, ljubkost in prijaznost potrošniškega vmesnika, na drugi pa grob pritisk na naravno okolje in človeška čutila. Vsak nepomemben algoritemski mem in vsaka avtomatizirana koda terjata povsem oprijemljiv, fizičen davek v resničnem svetu.
