Kako je mogoče, da si tu, a te ne čutim? Zakaj tvoje besede izgubljajo težo, tudi ko jih slišim? Zakaj se bližina spremeni v razdaljo, čeprav med nama ni niti enega koraka? Ko stojiš pred menoj, se mi zazdi, da gledam skozi tebe. Kam si šel, čeprav nikoli nisi odšel?
Zbujava se v isti postelji, a občutek bližin bledi. Dotakneš se me, vseeno mi je. Ne zato, ker te ne bi imela rada – ampak ker se med najinimi dotiki skriva praznina, ki je ne znaš več zapolniti.
Nekoč si me pogledal in sem vedela, da me vidiš. Danes gledava drug mimo drugega, kot da iščeva nekaj, kar je ostalo za nama.
Ne pogrešam tvojega telesa. Pogrešam občutek, da si moj sogovornik. Da si moj zaveznik. Da si tisti, ki me resnično razume, še preden izgovorim misel. Zdaj pa sediva drug ob drugem kot neznanca. Govorim ti o dnevu, ti pa prikimaš, ne da bi slišal.
Odgovarjaš, brez zanimanja, brez vprašanj. Sedim ob tebi in v sebi kričim po tvoji pozornosti. Ne po komplimentih. Ne po velikih besedah. Samo po občutku, da si tu – z menoj, ne samo poleg mene.
Pogrešam te. Foto: Freepik
Dotiki brez pomena
Nekoč si me držal za roko, kot da sem nekaj dragocenega. Danes me ne primeš več za roko. Si le tam. Poljub, ki ga izmenjava pred spanjem, je postal točka na seznamu, ki ga je treba obkljukati.
In vsakič je težje. Ker vem, kako je bilo nekoč. Tvoj objem me več ne objame, ampak zdrsne čez ramena. Včasih si me poznal kot lasten dih. Danes me vprašaš, kaj mi je, šele ko se popolnoma umaknem vase.
Ujela sva se v ritem, ki naju ne opazi. Vse, kar počneva, je pravilno. Kuhava, deliva si opravke, se dogovarjava o načrtih. Ampak med vrsticami teh opravil ni več čustev. Je samo sodelovanje. Ni več povezanosti.
