Svet hiperavtomobilov je v zadnjih letih postal precej dolgočasen. Vsi po vrsti vam obljubljajo dva tisoč električnih konjev, štiri elektromotorje, zaslone z ločljivostjo domačega kina in baterije, ki tehtajo toliko kot manjši alpski masiv. A potem se pojavi nekdo, ki zre v to nesmiselno dirko s tabelami v Excelu, zmaje z glavo in reče: »Kaj pa, če bi voznik namesto v udobnem naslonjaču ležal na trebuhu z nosom le nekaj centimetrov nad asfaltom, za hrbtom pa bi mu rjovel čistokrven dirkaški V10?«
Spoznajte Sanrivatti One, kreacijo, ki prihaja iz nizozemskega Arnhema in obrača na glavo vsa pravila ergonomije in zdravega razuma. Za tem radikalnim projektom stoji urugvajski inženir Santiago Sánchez Rivero, nekdanji razvojnik pri Donkervoortu, ki je odraščal na motokrosu. Njegova diagnoza današnjih dirkalnikov je neizprosna: pozabili smo na prvinski občutek hitrosti in fizično povezanost s strojem. Njegovo zdravilo? Avtomobil samo za dirkališča, v katerem ne sedite, temveč ga dobesedno zajahate.
Položaj Apex: Pozabite na sedeže, lezite na trebuh
Glavna zvezda tega brezkompromisnega enoseda je tako imenovani položaj Apex (Apex Position). Pozabite na zavaljene dirkaške školjke iz ogljikovih vlaken. V Sanrivattiju voznik leži potrbuške, nagnjen naprej, s prsnim košem, boki in vratom, vpetimi v po meri izdelano anatomsko oporo. Roke so iztegnjene naprej proti klasičnemu volanu, noge pa segajo nazaj, kjer upravljajo stopalki za plin in zavoro.
Morda zveni kot srednjeveška mučilna naprava za raztegovanje hrbtenice, a Sánchez Rivero trdi, da ima ta motociklistična poza orjaške aerodinamične in vozne prednosti. Ker je voznik v vodoravnem položaju, je silhueta avtomobila smešno nizka, višina vozila pa znaša komaj 1.200 mm. Še bolj osupljiva je preglednost: navpično vidno polje znaša kar 28 stopinj, medtem ko običajni hiperšportniki ponujajo le skromnih 15,5 stopinj. Simulacije na znamenitem dirkališču v Silverstonu so pokazale, da voznik v ovinku vidi kar 3,2-krat več asfaltne površine, kar pomeni natančnejše zadetke apeksa in prej zaznane točke zaviranja.
»V običajnih avtomobilih je teža vašega telesa zgolj mrtva teža. Mi to težo spreminjamo v aktivno komponento, kjer se z nagibom telesa borite proti silam G,« pojasnjuje snovalec.
Atmosferska simfonija: 5,5-litrski Judd V10 in brutalna mehanika
Medtem ko bi večina sodobnih zagonskih podjetij vgradila kitajske elektromotorje in obljubljala avtonomno vožnjo, je Sanrivatti ubral povsem puristično pot stare šole. Za voznikovo glavo bije pravo dirkaško srce – 5,5-litrski atmosferski V10 priznanega britanskega specialista Judd Power. Ta mehanska pošast se vrti do neusmiljenih 9.000 vrtljajev na minuto, pri tem pa ciljno iztisne 588 kW (800 KM) in orjaških 700 Nm navora.
