V nekem trenutku preprosto veste. Nekaj ni ok. A se oklepate se spomina, ideje, občutka, ki je nekoč pomenil vse.
Ko srce noče slišati, kar duša že ve
Obstajajo trenutki, ko vse v vas kriči, da nekaj ni prav, pa vendar ostajate. Čutite težo, tišino, notranjo praznino… a še kar čakate.
Zakaj? Ker ste nekoč verjeli, da ima to smisel. Ker ste si želeli, da bi bilo drugače. Ker ste si ustvarili sliko, ki je bila prelepa, da bi jo kar tako pozabili.
Toda prav v tem tiči past – oklepate se nečesa, kar ni več resnično. Morda ni nikoli bilo. In čeprav to globoko v sebi veste, se bojite izpustiti. Bojite se praznine, ki bi ostala. A v tej praznini se skriva prostor za nekaj boljšega.
Moč iluzije
Včasih se bolj kot resnice oklepate upanja. Upanja, da se bo nekaj spremenilo. Upanja, da bo dovolj vaša ljubezen, trud, potrpežljivost. Ampak nekaterih stvari ne morete popraviti sami.
Iluzija zna biti sladka. Občutek domačnosti, znano boleče udobje. Lažje je ostati v tem, kar poznate, kot tvegati neznano. Ampak pomislite, koliko sebe izgubljate, ko vztrajate v tem, kar vas duši? Kolikokrat ste utišali svojo intuicijo, da ste lahko poslušali iluzijo?
Nihče ni vreden tvojih solza. Foto: Freepik
Strah pred izgubo ali strah pred rastjo?
Resničen razlog, da se oklepate, pogosto ni ljubezen, temveč strah. Strah pred tem, da boste sami. Da ste zgrešili priložnost. Da boste morali začeti znova. A s tem, ko ostajate v napačni zgodbi, zapirate vrata tisti pravi. Tisti, ki vas ne bo silila, da se prilagajate, da se izgubljate.
Včasih ni stvar v tem, da nekaj ni za vas, ampak da ste vi zrasli preko tega. In to ni poraz – to je dokaz, da se razvijate.
