Zakaj je tako težko priznati, da vam je nekdo všeč, da ste se zaljubili. Raje nekoga prizadenete, kakor da bi mu priznali svoja čustva. Zakaj? Ker vas manj boli? Ker nočete spustiti nikogar do svojega srca, ker se bojite bolečine? A to, da jo vi povzročite nekomu, je ok?
Zakaj je tako? Zakaj smo prišli do take točke, da je sramotno priznati, da si želimo eno najdragocenejših daril v življenju – ljubezen. To je ena redkih stvari, ki so skupne vsem ljudem, vendar jo skrivamo in zatiramo.
Resnica je, da si globoko v sebi vsi želimo ljubezni. Takšno ljubezen, ki nam prinaša mir in občutek, da je vse v redu. Iščemo ljubezen, ki je nepopisno čarobna.
Včasih se mi zdi, da nisem iz tega planeta, ker si želim, nekoga, ki mi bo vračal ljubezen, na podoben način, kakor mu jo dajem sama.
Ne bojim se priznati, da se želim zaljubiti, ker si to želim. In ne na pol, ampak s celim srcem. Popolnoma. 100%.
Želim nekoga, ki ve, kaj hoče, in ve kdo sem. Nočem se nenehno spraševati, ali sem dovolj dobra zanj ali sem samo vmesna postaja, medtem ko čaka na naslednjo priložnost.
Takšnega, ki sprejme mojo preteklost, vso prtljago z mojo nepopolnostjo. Nekoga, ki ga zanima moja prihodnost, kam grem in kako daleč lahko greva skupaj.
Želim biti zaljubljena v nekoga, ki verjame, da zaupanje ni le beseda, ampak pričakovanje.
Nekoga, ki me posluša ne samo zato, ker mora, temveč zato, ker mu je resnično mar za besede, ki potujejo z mojih ustnic do njegovih ušes.
