Si že kdaj stala na robu nečesa, kar bi lahko bilo ljubezen, a si v sebi vedela, da ni? Si že kdaj čakala na nekoga, ki je bil fizično tam, a čustveno svetlobna leta stran? Si že kdaj vztrajala pred vrati, ki so bila vedno priprta, a nikoli povsem odprta zate?
Ljubiti te ni bilo boleče na način, kot to prikazujejo v filmih. Ni bilo velikih prepirov, ni bilo raztrganih pisem, ni bilo glasnih sloves.
Bilo je kot čakanje na vlak, ki je vedno obljubil, da pride, a ga ni nikoli bilo na peronu. Bilo je kot držanje telefona v roki in prepričevanje same sebe, da boš morda danes odgovoril.
Ampak nisi
Začelo se je nežno, komaj zaznavno. Kot tisti trenutek, ko stopiš v morje in ne veš, kdaj si šla predaleč. Ena noga na trdnih tleh, druga že potopljena v nekaj globljega, neznanega.
Srečna sem, ker te ni! Foto: Freepik
Najprej so bile besede
Drobtinice, ki si mi jih puščal – ravno toliko, da sem verjela, da sem na pravi poti. Potem so prišli trenutki. Kratke sekunde, ki so me napolnile z iluzijo, da se nekaj gradi, da nisem sama v tem vrtincu.
Ampak iluzija se ne gradi. Iluzija je tam ali pa je ni. In sama sem bila tista, ki jo je narisala v svoji glavi.
Tišina, ki je kričala glasneje od besed
Nisem spoznala takoj. Ne moreš vedno videti praznine, ko stojiš preblizu. Najprej je bila odsotnost nečesa. Tisti trenutki, ko sem si želela, da bi se obrnil proti meni, a si vedno gledal mimo. Potem je bil prostor med nama. Na videz majhen, a z vsakim dnem večji.
Gledal si skozi mene
Tvoje roke so postale tuje. Tvoje besede? Tvoje besede so bile vedno skrbno izbrane – nikoli preveč, nikoli premalo. Dovolj, da nisem odšla, premalo, da bi ostala brez dvoma.
Ljubezen ni v tem, kar nekdo reče. Ljubezen je v tem, kar čutiš, ko besede izginejo. In jaz sem čutila – nič.
Najbolj smešno?
Nikoli nisi obljubil ničesar. Nikoli nisi rekel: “Počakaj, nekoč bova midva.” Nikoli nisi rekel: “Bodi tukaj, ker te potrebujem.” To sem rekla sama sebi.
