Še vedno razmišljam o tvojem nasmehu in globoko v sebi postanem ljubosumna, ko pomislim, da ga kažeš nekomu drugemu. Mogoče tisti ženski o kateri si govoril, a oba veva, da je le nadomestna, dokler ne pride nekdo bolj zanimiv.
Dolgčas na tvojem obrazu je bil resničen. Sprašujem se, ali se boš kdaj ustalil z nekom, tudi če ne bo izpolnjeval dolgega seznama zahtev, ki si ga nekoč imel.
Še vedno razmišljam, kaj bi lahko bilo, če ne bi bil alergičen na tveganje. Če bi le premagal občutek strahu, s katerim si se boril vse življenje. Ko le, če bi, ne obstajal kot del besedišča.
Še vedno pomislim nate vsakič, ko spoznam nekoga novega. Želim si, da bi to bil ti. Iščem tvoj pogled v njihovih očeh, tvoj glas, a se to nikoli ne zgodi. Ti si ti in ne glede na to, koliko te iščem v drugih ljudeh. Nihče ni kot ti.
Še vedno razmišljam o načinih, kako te pozabiti. Mogoče se moram zaljubiti v moškega, katerega priimka ne znam izgovoriti, katerega jezika ne bom nikoli popolnoma razumela.
Še vedno razmišljam o tem, kako žalostno bi bilo, če bi, nekega dne ugotovila, da bi se morala boriti zate. Morala bi se boriti proti sebi in svoji intuiciji, ki bi mi govorila, naj čim prej pobegnem od tebe.
